KURJA POLT 3: ZADNJE DEKLE

13. – 17. 4. 2016 / Slovenska kinoteka, Kinodvor / Ljubljana

 »Vse, kar potrebujete, da bi posneli film, sta dekle in pištola. To je rekel Griffith, ne jaz.«
- D. W. Griffith via Jean-Luc Godard

plakat_FINAL_KP2016»Vse, kar potrebujete, da bi posneli film Jeana Rollina, sta dve dekleti in pištola.«* In vse, kar potrebujete za Aldrichevo mojstrovino ameriške gotike Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (What Ever Happened to Baby Jane?, 1962), sta dve zreli ženski in invalidski voziček. Tretja edicija festivala Kurja polt prikima tej formuli. »Dekleta« so nepogrešljiva, četudi lahko strukturno mesto pištole v filmu zapolni marsikaj – motorna žaga, obešalnik, orjaška gorila ali v našem primeru voziček, vrv in vitel, vampirski čekani, petnajstmetrski stas … Tematsko retrospektivo »Zadnje dekle« letos poklanjamo markantnim ženskim likom in vlogam, nekaj nepogrešljivim »zadnjim dekletom«, za izhodišče pa jemljemo eno ključnih monografij o filmski grozljivki, Moški, ženske in motorke (Men, Women, and Chain Saws, 1992) ameriške teoretičarke Carol J. Clover.

Najbolj drzen in direkten med žanri, filmska grozljivka, tako ostaja v fokusu festivala Kurja polt. Toda program pod praporom festivala žanrskega filma letos razpiramo, da bi zavrteli še ameriški kultni B, hollywoodsko klasiko, indijski junaški ep ali kanibalski vestern. In na ta način morda, z majhnimi koraki, nekoč vendarle presegli odpor do krvavega žanra, za katerega se zdi, da je v našem prostoru krepko zakoreninjen, ne nazadnje tudi po zaslugi politične preteklosti. Če namreč totalitarnost pozdravlja komedijo, če blokovske konfrontacije vesterna potrjujejo njeno vizijo bipolarnega sveta, če stisnjenih zob trpi kriminalko in dopušča celo brstenje erotike (čeravno smo bili v tem prej izjema kot pravilo), je dobro znano, da ji žanr eksplicitnih podob nasilja in pogosto pesimistične vizije sveta nikakor ni pogodu. Je pa nam. Ker razumemo, da je film film, in imamo radi takšnega, ki nam zgrabi možgane in drobovje, ob katerem nas – bodisi zavoljo čiste groze, čudovitega preobilja, mrakobne lucidnosti ali pa zato, ker je tako slab, da je preprosto dober – oblije kurja polt.

giger_dark_star resizedSeveda bo poskrbljeno za uravnotežen boj in enakost spolov. V sodelovanju z Društvom za uveljavljanje kratkega filma Kraken se bomo poklonili slovitemu švicarskemu umetniku H. R. Gigerju, nadrealistu in vizionarju, vizualnemu avtorju z oskarjem nagrajene naslovne pošasti iz znanstvenofantastične klasike Ridleyja Scotta Osmi potnik in vizualne zasnove najbolj kultnega med nikoli posnetimi filmi, nesojenega Dune Alejandra Jodorowskega. Dragoceni program redko predvajanih kratkih filmov o avtorju in v Gigerjevi lastni režiji, ki sta ga kuratorja Laura Walde in John Canciani z mednarodnega festivala Internationale Kurzfilmtage Winterthur poimenovala Gigerjevo vesolje (Das Universum Giger), bo dopolnil celovečerni dokumentarec Belinde Sallin Temna zvezda – Gigerjev svet (Dark Star – HR Gigers Welt, 2014).

BahubaliFestivalska sekcija mlada kri pa s peščico žanrsko raznorodnih sodobnih produkcij letos od testosterona kar poka po šivih. Tu sta dva dvojca debitantskih režiserjev in prekaljenih žanrskih ikon: legenda neodvisne ameriške grozljivke Larry Fessenden v filmu Še vedno smo tu (We Are Still Here, 2015) Teda Geoghegana in horror vestern pisatelja in muzikanta S. Craiga Zahlerja Bojna sekira (Bone Tomahawk, 2015) s Kurtom Russllom v vrhunski, »Snake Plissken« formi (ker je film v nedavni distribuciji skorajda neopaženo spolzel mimo, za nas in mnoge mednarodne kolege pa predstavlja enega svetlih trenutkov preteklega leta, ga vračamo na platno). Naravnost iz Hyderabada, središča teluške filmske industrije, tako imenovanega Tollywooda, prihaja najdražji indijski film doslej, v en mah junaški ep, vojni spektakel, ljubezenska zgodba in tollywoodski muzikal o »možu mogočnih rok«, mitskem Bahubaliju (Bahubali: The Beginning, 2015). Projekcijo filma Demon (2015), avtorskega križanca med art filmom in klenim žanrom, pa posvečamo spominu na prezgodaj preminulega poljskega cineasta in nekdanjega gosta festivala Kino Otok, Marcina Wrono.

Zdaj že ponarodeli trop in teorijo »zadnjega dekleta« (Final Girl) razvije avtorica Carol Clover na podlagi »sodobnega slasherja«, filmov o psihotičnih morilcih in njihovih povečini ženskih žrtvah od leta 1974 in Teksaškega pokola z motorko (Texas Chain Saw Massacre) dalje. Pod drobnogled nato vzame še dva, kot pravi, najbolj »ženska« podžanra grozljivke, v katerih ženski liki in vprašanja spola zasedajo osrednje mesto: okultno ali nadnaravno grozljivko in podžanr filmov »posilstva in maščevanja« (rape-revenge). Slasher, ta izvorni habitat »zadnjega dekleta«, velja za enega najbolj formulaičnih podžanrov grozljivke, ki iz filma v film preigrava v temelju nespremenjeno strukturo, da bi jo nato ponovil še v neštetih rimejkih in nadaljevanjih. Še več, ti filmi ali franšize (Noč čarovnic, Petek 13., Nočna mora v Ulici brestov, Krik) so nam vsem dobro znani. Zato smo se iskanja naših »zadnjih deklet« lotili malce bolj svobodno ter avtorici in izvornemu podžanru koncept tako rekoč ugrabili, da bi se z njim poigrali na platnu in, kot nam je v navadi, na filmskem traku.

attack_of_the_50_foot_woman_poster resizedO nadnaravni pošastni ženskosti bomo razmišljali med šolsko uro okultne grozljivke, vrhovno mojstrovino Daria Argenta Suspiria (1977), zamolčanim biserom Johna Hancocka Na smrt prestrašimo Jessico (Let’s Scare Jessica to Death, 1971) in lezbično vampirijado (tj. rollinado) Živa smrt (La Morte vivante, 1982) prekletega poeta filmske fantastike, Jeana Rollina. Podžanra posilstva in maščevanja se bomo kajpak lotili natanko tako kot Cloverjeva, ker bi najbolj zloglasnemu primerku vseh časov, filmu Pljunem na vaš grob (I Spit on Your Grave, 1978), zaman iskali primerjavo. S kultnim znanstvenofantastičnim B-jem Napad velikanke (Attack of the 50 Foot Woman, 1958) bomo maščevali še prešuštvo, to ambivalentno mešanico posilstva in seksa iz časa Produkcijskega kodeksa. Z letošnjim žanrskim odpadnikom, čistokrvno klasiko Roberta Aldricha Kaj se je zgodilo z Baby Jane?, se bomo spraševali, kdo je tu žrtev, Bette Davis ali Joan Crawford, in bržkone ne našli enoznačnega odgovora. Tudi psihotičnega morilca ne bomo povsem zaobšli, toda namesto v primerih Carol Clover ga bomo poiskali v še enem manj razvpitem dragulju, Ko pokliče neznanec (When a Stranger Calls, 1979).

»Zadnje dekle« je tisto, ki preživi (najdlje), njen boj za preživetje je ključni fokus zgodbe. In če sprva še potrebuje posredovanje moškega rešitelja, filmski ekvivalent figure lovca iz Rdeče kapice, v kasnejši slasherjih postane svoja lastna rešiteljica, figura nesposobnega namišljenega »lovca« pa predmet parodije. Mi smo naša »zadnja dekleta« iskali onkraj slasherja, onkraj grozljivke, in ker radi kršimo lastna pravila, tudi onkraj žanra. Njihove usode so različne, njihov položaj »zadnjega dekleta« ne vedno očiten, celo njihova imena so anomalija, za razliko od junakinj slasherja so vsa po vrsti ženska: Nancy, Jane, Blanche, Jessica, Emily, Catherine, Hélène, Jennifer, Jill in Suzy. Ne bodite nesojeni »lovci«, ne pustite jih na cedilu!

Maša Peče in festival Kurja polt

* Colin Odell, Michelle Le Blanc, »Jean Rollin: Le sang d’un poete du cinema«, v: Alternative Europe, urednika Ernest Mathijs in Xavier Mendik, London, Wallflower, 2004.

 

 

 

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •