ADDIO ZIO TOM

IT WAS PART OF A BIRTH OF A NATION.

Amerika, 1971. Črni panterji in Malcolm X. Rasno sovraštvo in boj proti belski nadvladi dosegata vrelišče. Da bi ugotovila, kaj je privedlo do takšnih razmer, se zloglasna šokumentarista Jacopetti in Prosperi vrneta na ameriški Jug devetnajstega stoletja, v čas cvetočega sužnjelastništva.

Kvazidokumentarni križanec eksploatacije, kostumskega epa in dokumentarne rekonstrukcije v režiji dežurnih provokatorjev, ikonoklastov in ikon politične nekorektnosti, očetov notoričnega mondo filma Gualtiera Jacopettija in Franca Prosperija (Mondo Cane, Africa Addio), je brutalen in brutalno odkrit prikaz suženjstva. Pod taktirko hišnega skladatelja Riza Ortolanija, rušilca četrte stene par excellence, najbolj šokantne prizore kot vselej spremljajo najnežnejše arije.

“Osupljiva študija medrasnih odnosov v sodobni Ameriki vključuje šokantne prikaze zloveščega belskega zatiranja, besnečega ‘black power’ radikalizma in hipnotično zgodovinsko dramatizacijo grozot trgovanja s sužnji. Monumentalno antagonistična kronika ponižanja in reinvencija raziskovalnega novinarstva v slogu Petra Watkinsa je po zaslugi brisanja ločnice med realnostjo in fikcijo – poteze, ki jo je mondo dvojica imela za nujno in vredno tveganje v imenu nazornega prikaza brutalne zgodovine ameriškega suženjstva – nesporno eden najbolj preziranih in nerazumljenih filmov vseh časov. Kljub večletnemu blatenju, ki sta ga bila deležna, ker sta uprizarjala neizrekljivo, sta se italijanska botra šokumentarca, ki ju je slovita newyorška kritičarka Pauline Kael oklicala za ‘morda najbolj izprijena in neodgovorna filmarja, kar jih je kdaj bilo’, načrtno spoprijela z umetniškimi izzivi in težavami upodabljanja človekove nečlovečnosti. To je politično tehtna, zgodovinsko točna in epska poustvaritev nekdanjega življenja plantažnih sužnjev. /…/ Ko boste film enkrat videli, se vam bo za vedno vžgal v spomin.”
– Alan Jones, The Act of Seeing

“Sem velik občudovalec Riza Ortolanija, ki je napravil glasbo za vse njune filme. Glavno melodijo iz tega filma, pesem ‘Oh My Love’, sem uporabil v svojem filmu Drive. /…/ To vedo samo tisti, ki so videli njun film, in takšnih je malo. Dolgo časa ga ni bilo mogoče videti. In danes ne bi mogel nihče posneti takega filma. V marsičem je še vedno preveč ekstremen.”
– Nicolas Winding Refn