FESTIVAL

Filmi 2017
Spremljevalni program 2017: Konferenca kultnega filma, Delavnice, Razstava plakatov
Galerija 2017 – Foto
Galerija 2017 – Video

KURJA POLT 4: REPRESIJA IN REVOLT

19. – 23. 4. 2017 / Slovenska kinoteka, Kinodvor / Ljubljana

“Dolgo časa je tlelo v naju. Tisto, kar naju je zares podžgalo, pa je bilo pismo nekega Petra Watkinsa, ki je posnel film The War Game. Bilo je dolgo pismo o tem, kaj se v resnici dogaja – kako so mediji nadzorovani, kako je vse vodeno … ‘Ljudje v vajinem položaju imajo dolžnost, da uporabijo medije za svetovni mir,’ je napisal. Kakšne tri tedne sva premlevala te besede, misleč, ‘saj se vendar trudiva po najboljših močeh. Vse, kar potrebuješ, je ljubezen, stari.’ Toda to pismo je vse sprožilo. Bilo je, kot bi dobila vpoklic za mir!” (John Lennon)

Da je bil britanski režiser Peter Watkins, avtor prelomnih BBC-jevih dokudram The War Game (1965) in Culloden (1964), tisti, ki je Johna Lennona in Yoko Ono podžgal k mirovniškemu aktivizmu, je malo znano dejstvo. Tako kot je malo znana in redko predvajana Watkinsova zločinsko marginalizirana mojstrovina o protivojnem protestništvu Punishment Park (1971). In podobno kot Lennonovo mirovništvo je Watkins pomagal sprožiti tudi festival Kurja polt. Navdih in podnet za njegov nastanek so bili kajpak filmi in Watkinsov se uvršča v sam vrh naše “top liste”; je tiste vrste film, ki Kurji polti zagotavlja njen raison d’être.

Festival žanrskega filma Kurja polt praznuje in prikazuje – pogosto prvič na domačem platnu in v izvornem formatu filmskega traku – tisto čudovito bizarno, drzno in divje polje filmske ekspresije, etike in estetike, ki nosi oznake žanrski, kultni, off mainstream, eksploatacijski, B film, parafilm, camp. Nekateri med njimi so filmske sirote in pankrti brez pedigreja, drugi so zamolčani, spregledani, prepovedani filmi velikih auteurjev. Vsi skupaj pa tvorijo filmsko subkulturo, ki ima svoj credo, svoj videz, svoj kult privržencev in svoje večno mesto na kanonski margini, od koder kriči zoper konvencionalnost in konformizem množične kulture, zoper družbeni, politični in filmski status quo.

Želja, da obudimo Watkinsov film, in aktualna politična realnost sta oblikovali letošnjo tematsko retrospektivo, naslovljeno Represija in revolt ter posvečeno kultnim in žanrskim filmom radikalnega, subverzivnega duha. Politično nabitim in nabritim filmom, ki poleg subkulturne zasedajo še bolj potentno pozicijo kontrakulture. Filmom, ki se postavljajo v bran zatiranim in ponižanim. Ki obsojajo predsodke in krivice, včasih dobesedno, včasih alegorično – pogosto za ceno svojega mesta v analih filmske zgodovine. Njihove metafore so bile bodisi preveč dvoumne ali preveč neposredne in brutalne, da bi jih kritika, publika in cenzorji v času njihovega nastanka lahko razumeli kako drugače kot napačno. Danes, v retrospekciji, so v svoji politični nekorektnosti – izrazu, ki ga postavijo na laž – čudovito “korektni”. Neizprosni, direktni, iskreni, včasih lucidni, drugič ponoreli, in potemtakem pričakovano kontroverzni.

Politično ost smo iskali in našli pri dežurnih provokatorjih, pregovorno apolitičnih žanrskih avtorjih in onkraj žanrske provenience. Brezkompromisna britanska neodvisneža Peter Watkins in oče svobodnega filma (Free Cinema) Lindsay Anderson ne sodita med klasične žanrske avtorje, njuna filma Punishment Park in If…. (1968) pa vsekakor veljata za brezčasna filmska kulta. Čas ju ni najedel. Še danes sta aktualna, še vedno ježita kožo. Toda njuni usodi sta bili drastično različni. Če so Andersonovo kontrakulturno klasiko britanskega novega vala in celovečerni filmski prvenec Malcolma McDowella v Cannesu leta 1969 okronali z zlato palmo, je ameriški tisk Watkinsovo psevdodokumentarno obsodbo brutalnosti policijske države in zatiranja pravice do svobodnega govora v Ameriki v času vietnamske vojne označil za “histerično eksploatacijo” in “futuristični nonsens”. Toda Punishment Park se ni izkazal le kot mojstrovina filmske govorice in tehnike, temveč kot preroška napoved Guantanama, Abu Grajba, morda celo zidov vzdolž teksaške meje. Najbolj kontroverzni in nerazumljeni film žanrskega mojstra Sama Fullerja White Dog (1982) prinaša nič kaj prikrito obsodbo globoko zakoreninjenega rasizma. Eksploatacijski ep Addio zio Tom (1971) v režiji Gualtiera Jacopettija in Franca Prosperija, očetov bržkone najbolj zloglasnega žanra ‘mondo filmov’, pa temu rasizmu išče počelo, na ameriškem Jugu devetnajstega stoletja, v času cvetočega sužnjelastništva. Z ameriškega Juga in Univerze v Severni Karolini bo k nam pripotoval tudi sam film, na eni zadnjih še živečih 35-milimetrskih kopij. S prav takšnih, zadnjih še ohranjenih, a neustavljivo razpadajočih filmskih kopij so pri Bolonjski kinoteki pred propadom in pozabo rešili film La nave delle donne maledette (1954) italijanskega režiserja Raffaella Matarazza, na videz klasično kostumsko melodramo o zločinu in kazni, ki kulminira v orgiastičnem uporu prekletih obsojenk in pohotnih mornarjev. Ženski revolt all’italiana! Ko govorimo o političnem žanrskem filmu, seveda ne gre brez politično najbolj plodne figure zombija. Toda namesto h Georgeu A. Romeru se vračamo h klasični vudu zombijadi I Walked With a Zombie (1943). Ta priča, da je bil zombi že v svoji predmoderni dobi naelektrena metafora, če so z njo rokovali velemojstri žanrskih nizkoproračuncev Val Lewton, Jacques Tourneur in Curt Siodmak.

Še zadnje avtorsko ime med starimi mojstri naše retrospektive pa je prvo med velikani filmske groze in tisti drugi JC med ikoničnimi tesarji, John Carpenter. Carpenterja pogosto označujejo za apolitičnega avtorja, njegovo zgodnjo, neodvisno mojstrovino Assault on Precinct 13 (1976) pa celo za konservativen film. Njegova brezoblična, brezimna gmota rasno in etnično obarvanih obrobnežev, deklasirancev in zločincev je bila ena tistih preveč dvoumnih metafor. Toda prav toliko, kolikor je ta klavstrofobna streljačina in eden Carpenterjevih najsijajnejših filmov poklon Hawksovemu vesternu Rio Bravo (1959), je njen navdih tudi brezimna, brezpravna masa Romerovih zombijev, ki se v maščevanju dviga s socialnega dna. Za dobro mero Carpenterja bomo temu zombi filmu brez zombijev in klasičnemu vesternu v preobleki urbanega trilerja dodali še kultni akcioner Escape From New York (1981) in se vrnili dvajset let nazaj, v distopično prihodnost leta 1997. Za to imamo vsaj šest dobrih razlogov. Prvi je sijajna priložnost za filmski dvojček očesnih prevez, tako imenovani “eyepatch double bill”, v katerem se bosta pomerila Snake Plissken Kurta Russlla in enooka Christina Lindberg. Ostali so: Lee Van Cleef, Ernest Borgnine, Donald Pleasence, Isaac Hayes in Harry Dean Stanton. Kaj bi si sploh še lahko želeli?

V sedemdeseta leta, časovno Meko vsega žanrskega in kultnega na filmu, nas zopet vrača letošnji poklon, ki ga posvečamo posebni gostji festivala, igralki Christini Lindberg, in bržkone najbolj kultnemu med kultnimi filmi – remekdelu režiserja Boarneja Vibeniusa Thriller – A Cruel Picture (1973) alias They Call Her One Eye. Eden najljubših filmov Quentina Tarantina je navdihnil režiserjevo dvodelno sago Kill Bill (2003/04). Očesna preveza Elle Driver (Daryl Hannah) je Tarantinov poklon liku Enooke, s katerim je švedska nimfeta večno dekliških potez postala ikona eksploatacijskega filma 70. let.

Za protiutež zahodnjaški retrospektivi in severnjaškemu poklonu bomo s sodobno sekcijo mlada kri letos odrinili na Vzhod. S celovečernim prvencem in oskarjevim nominirancem iranskega avtorja Babaka Anvarija Under the Shadow (2016). S podivjano maščevalno odisejado Alipato: The Very Brief Life of an Amber (2016), ki jo podpiše naš stari otoški znanec, filipinski enfant terrible Khavn De La Cruz. Nestrpno čakajoč na sklepni del teluškega epa o Bahubaliju, pa se letos vračamo k zgodnejši uspešnici indijskega mojstra S. S. Rajamoulija in še enemu testamentu režiserjevi brezmejni domišljiji, filmu Eega iz leta 2012.

Ker filme na Kurji polti ne le gledamo, pač pa o njih tudi radi govorimo, prinaša letošnja edicija pomembno novost. V sodelovanju z Univerzo Northumbria iz angleškega Newcastla, kjer je na delu pravi možganski trust kultnega in žanrskega filma, smo pripravili strokovno konferenco kultnega filma, na kateri bodo predavali doktorji profesorji Jamie Sexton (sourednik knjižne serije Cultographies), Steve Jones in Russ Hunter z Northumbrie ter Kate Egan z valižanske Univerze Aberystwyth.

Za konec še enkrat k svobodnemu filmu. Ko so Lindsay Anderson in kompanija v petdesetih objavili manifest filmskega gibanja Free Cinema, so vanj zapisali: “Velikost je nepomembna. Popolnost ni cilj. Drža pomeni stil. Stil pomeni držo.” In prav takšni so naši, kurjepoltni filmi. Filmi z držo. Filmi, ki imajo attitude. V tem je njihova popolnost.

Maša Peče in Festival Kurja polt