BALADA O TROBENTI IN OBLAKU

Čas druge svetovne vojne. Na samotni kmetiji sredi zasneženih gora se Temnikarjevi pripravljajo na praznovanje božiča. Starega Temnikarja (Lojze Potokar) že od jutra mučijo prisluhi zloveščih zvokov trobente, ko se na vratih nenadoma pojavijo belogardisti in povedo, da gredo pokončat ranjene partizane, ki so skriti v neki votlini. Temnikar ve, da jim mora to preprečiti. Čeprav je star mož in je sneg globok, pograbi sekiro ter se odpravi čez drn in strn, da bi belogardistom prekrižal pot.

Mračna, a razsvetljujoča, blodna, a nedvoumno jasna ekspresionistična balada o težki (tu zlasti etični) eksistenci navadnih ljudi med narodnoosvobodilnim bojem. Vrtoglavo atipičen partizanski film, ki ga vendarle podpirata tipična stebra slovenske duše: secirana psihologija “trenutkov odločitve” ter sekira kot orodje in orožje.

“Štiglic je Baladi pustil, da je film. Filmu je pustil, da je film. Pustil mu je, da halucinira. Filmi so najboljši, ko halucinirajo. Ob Temnikarju se pač sprašuješ to, kar se v Scorsesejevem Taksistu sprašuješ ob Travisu Bicklu, ki ga igra Robert De Niro, ali pa to, kar se ob Boormanovi Čistini sprašuješ ob Walkerju, ki ga igra Lee Marvin: je res živ ali pa je vse, kar se dogaja, le njegova predsmrtna blodnja? /…/ Je že mrtev ali pa se je vrnil od mrtvih, da bi lahko umrl junaško in dostojno, kot Peckinpahova Divja banda, in da bi si zagotovil mesto v zgodovini ali pa, še raje, v muzeju novejše zgodovine? Je že mrtev ali pa še vedno – tako kot križarski vitez (Max von Sydow) v Bergmanovem Sedmem pečatu – šahira s smrtjo, da bi svojo smrt odložil? Atmosfera – mrka, hladna, apokaliptična – diši po obdukciji. V obeh filmih. Balada, posneta v času, ko se intimizirali in subjektivizirali tudi jugoslovanski partizanski, enobejevski filmi (Đorđevićeva trilogija Dekle/Sen/Jutro, Petrovićev Tri, Pavlovićeva Zaseda), je le navidez klicala po parodiji – v resnici je klicala po koncu filma.”
– Marcel Štefančič, jr., Maškarada: Strašne fantazije slovenskega filma (1948–1990)