FESTIVAL

Program 2014
Galerija 2014
Partnerji 2014

KURJA POLT 1: URBANO vs. RURALNO

 
»Mislim, da samo tisti, ki se nekaj časa ukvarjajo z grozljivko, resnično razumejo, kako krhka je ta stvar in kakšno predanost zahteva od inteligentnega, zrelega bralca ali gledalca. Ko je Coleridge v svojem eseju o domišljijski poeziji govoril o ‘ukinitvi dvoma’, je dobro vedel, da nejevera ni kot balon, ki ga odpihneš proč z najmanjšim naporom, pač pa je kot svinčena utež, ki jo moraš dvigniti s krepkim sunkom in napeti vse sile, da bi jo obdržal v zraku. Dvom ni lahek, težak je … In ko slišim koga reči ‘ne berem fantastike in ne gledam takšnih filmov, nič od tega ni resnično’, mi je žal tega človeka. Preprosto ne zmore dvigniti bremena fantazije. Njegove domišljijske mišice so zakrnele.« (Stephen King, Danse Macabre)

»… in če ne hodimo v kino zavoljo vznemirjenja, če že kot otroci sprejemamo kulturne standarde omikanih odraslih, če imamo tako malo zagona in energije, da pristajamo na »dober okus«, potem nam za film bržkone nikoli ne bo resnično mar.« (Pauline Kael, ‘Trash, Art, and the Movies’, Harper’s, februar 1969)

Društvo Kurja polt v sodelovanju s Slovensko kinoteko in Kinodvorom, mestnim kinom, predstavlja vikend-festival filmske groze Kurja polt, posvečen kultom, klasikam in žanrskim odpadnikom, praznovanju, predvsem pa kakovostni projekciji, ogledu in razmisleku o pomenu in definicijah filmske grozljivke.

Čeprav so žanrski avtorji pogosto stopali na čelu rušenja filmskih in družbenih, estetskih in ideoloških tabujev, potiskali meje dovoljenega in razpirali možnosti tematskega in formalnega izrazja filmske umetnosti; čeprav žanr grozljivke zahteva izdaten narativni talent, senzibilnost in tehnično inovativnost, medtem ko pogosto nastaja v težkih produkcijskih pogojih, je grozljivka bila in ostaja vse prepogosto izvzeta iz »obče veljavnih« filmskih kanonov, odrinjena na obrobje filmske misli in publicistike. In navkljub pravcati renesansi, ki jo žanr doživlja v novem tisočletju, ostaja v naši redni kinematografski distribuciji šibko zastopan. Kurja polt se zato pridružuje obstoječim iniciativam, Grossmannovemu festivalu fantastičnega filma in Kinodvorovi maratonski Noči grozljivk, ter vabi klene privržence žanra in resne, zvedave ljubitelje filma, naj nikar ne mislijo, da so videli dovolj. V želji, da bi presegli prevladujoči predsodek, ki grozljivko odpravi kot stvar partikularnega okusa nišne publike, bo prva festivalska izdaja postregla z naslovi in avtorji, ki jih prvi gotovo ne želite in drugi preprosto ne morete spregledati. Naš cilj ni apologija, pač pa rehabilitacija grozljivega žanra, njegova umestitev na legitimno mesto znotraj filmske umetnosti in na redni repertoar domačih kinodvoran.

Butični filmski dogodek je v svoji pilotski ediciji zastavljen tematsko in retrospektivno. Njegova rdeča nit je »ruralna groza«, trčenje urbanega in ruralnega. Toda priljubljenega podžanra ne odkriva le v paradigmatičnih »backwoodsih« ameriškega Juga, pač pa tudi v odročnih škotskih vaseh, paragvajskem pragozdu in avstralski puščavi; ne le v čistokrvnih klasikah (Teksaški pokol z motorko, Hribi imajo oči), kultih (Dva tisoč manijakov!) in kuriozitetah (Ne ubijaj, razen …) krvavega žanra, pač pa v brezčasnih (Odrešitev) in dolgo izgubljenih mojstrovinah (Prebudi se v grozi), ki presegajo žanrski okvir, a so njegove trope in topike vzele za svoje. In čeravno je namera festivala v prihodnje podkrepiti stare mojstre s svežo krvjo, zgodovinski pregled z vrhunci sodobne produkcije, se ob častitljivih jubilejih Kinodvora in Slovenske kinoteke, v Letu kina, oziramo nazaj. Kurja polt 1 naj pripravi ustrezno zgodovinsko podlago in v skladu z modusom operandi izvoljenega žanra nastopi kot »prequel«: predzgodba in predigra.

Grozljiva ambivalenca podeželja, navidezna dihotomija ruralnega in urbanega, juga in severa, centra in periferije, »civiliziranega« in »divjega« je že stara, a vedno aktualna snov nočnih mor in dnevne realnosti, ki ji grozljiva alegorika nastavlja travmatično ogledalo. Naj gre za strah (ali slabo vest) mesta pred drastično drugačnim etosom podeželja. Za tisti drugi, mračni obraz domačne vaške idile in zdravilne, deviške, prvobitne narave. Za grozljivi gozd kolektivne imaginacije, v katerem se odvije toliko pravljic. Le kje drugje kot na robu gozda, v divjini, v odročnih, pozabljenih krajih, naj grozljivka vpije svoje jasno sporočilo: človek je človeku volk. Seveda je človek »volk« tudi naravi, a to je že druga zgodba, in drug podžanr …

Redko taktna, nikoli delikatna, vedno brezkompromisna – ni ji mar za kulturni diktat neizbežno konservativnega preseka množice – je filmska grozljivka žrtev kulturne in ekonomske diskriminacije, selekcije in ekskluzije, ne le v stadiju produkcije in prikazovanja, pač pa tudi v sferi ohranjanja teh zloglasnih artefaktov za zanamstvo. O tem, koliko ljubezni so deležni ti filmi, najbolje pričajo njihove filmske kopije; nekatere napadajo bolezni fotokemičnega traku, druge so spraskane ali rdečkastega sijaja, in tudi digitalni – kot edini obstoječi – nosilci, produkti restavratorskih projektov, ki se ustavijo usodni korak prezgodaj, namesto da bi sliko prenesli nazaj na trak.

Grozljivka pogosto prva »faše« – ne samo vinegarja, tudi digitalno. Zlati časi vrvi, vitlov, veder krvi, virtuozov maske iz plastelina in lateksa so minili že ob zori digitalne revolucije. Pa jih še vedno pogrešamo. Zatorej, nazaj! V puščavo in goščavo. Naj bendžo zagode, naj zapoje žaga …

Maša Peče in festival Kurja polt