I Spit on Your Grave Pljunem na vaš grob

ZDA, 1978, 35mm, 1.85, barvni, 101′, v angleščini brez podnapisov
16.4. | 00:00 | Slovenska kinoteka

AFTER IT WAS ALL OVER…SHE WAITED… THEN SHE STRUCK BACK IN A WAY ONLY A WOMAN CAN!

THIS WOMAN HAS JUST CUT, CHOPPED BROKEN, and BURNED FIVE MEN BEYOND RECOGNITION… BUT NO JURY IN AMERICA WOULD EVER CONVICT HER!

režija Meir Zarchi scenarij Meir Zarchi fotografija Nouri Haviv montaža Meir Zarchi, Spiro Carras igrajo Camille Keaton, Eron Tabor, Richard Pace, Anthony Nichols, Gunter Kleemann

Da bi se posvetila pisanju svojega prvega romana, se newyorška pisateljica Jennifer Hills (Camille Keaton, bojda Busterjeva pranečakinja) naseli v odmaknjeno hišico sredi gozda. Tam jo začne nemudoma zalezovati četverica lokalnih moških. Brutalno je posilijo, nato pa golo, ponižano in napol mrtvo zapustijo na tleh gozdne brunarice. Toda Jennifer preživi, da bi uprizorila enega najbolj zloglasnih, sadističnih in nadvse spretnih maščevalnih pohodov na filmu. Napočil je njen dan, ali kot pravi izvirni naslov filma, to je Dan ženske.

Kultna klasika, sinonim podžanra »rape and revenge« in bržkone eden najbolj kontroverznih, notoričnih filmov vseh časov. Zaradi domnevnega »poveličevanja nasilja nad ženskami« so ga cenzorji širom sveta obsodili, prepovedali in v neskončnost rezali. Filmska kritika in teorija sta ga v kasnejših desetletjih rehabilitirali in v poprej obsojanem »seksizmu« celo prepoznali »nerazumljen feministični film«. Po številnih bolj ali manj ponesrečenih nadaljevanjih in rimejkih sta se k filmu nazadnje vrnila Meir Zarchi in bivša soproga Camille Keaton, ki te dni zaključujeta uradno nadaljevanje I Spit on Your Grave: Deja Vu.

»Nizkoten žakelj smeti Pljunem na vaš grob ta teden vrtijo v chicaških kinih. Ta film je tako izprijen, sramoten in vreden prezira, da sploh ne morem verjeti, da igra v uglednih kinematografih, kakršen je Kino United Artists. Toda prav tam igra. Njegov ogled je bila ena najbolj depresivnih izkušenj mojega življenja.«
– Roger Ebert, 16. julij 1980, Chicago Sun-Times

»Jezno razkazovanje moči pripada moškemu, medtem ko jok, trepetanje, kričanje, omedlevanje in moledovanje za usmiljenje pripadajo ženskim likom. Abjektna groza je skratka ženskega spola, in bolj ko se film osredotoča na to grozo – kar je ne nazadnje esenca sodobne grozljivke –, več je verjetnosti, da bo žrtev ženska. Ni naključje, da so moški v slasherjih pokončani hitro in zunaj kadra, ter da dolge spopade, v katerih imajo žrtve čas razmišljati o lastni skorajšnji smrti, neizbežno odigrajo ženske. Šele ko smo soočeni z redko izjemo, v kateri tovrstno grozo doživlja moški (kot v filmu Pljunem na vaš grob), se resnično zavemo, kako globoko je v teh rečeh na delu dvojni standard.
/…/
Filmi posilstva in maščevanja gredo še korak dlje od slasherja; ne le da vsebujejo ženske junakinje in moške agresorje, pač pa nenehno in eksplicitno artikulirajo feministično pozicijo. Kritika moškega obnašanja in drž je v filmih Pljunem na vaš grob, Angel maščevanja, Ubijalec iz slušalke … tako pikra, da bi jih, če bi jih posnele ženske, odpravili kot nebrzdano blatenje moških. (Če bi jih povečini gledale ženske, pa bi se jim po istem kopitu rogali kot feminističnim ekscesom.)
/…/
Ironično je najbrž prav feministična obravnava posilstva v teku zadnjih dveh desetletij filmu Pljunem na vaš grob podelila legitimnost in oblikovala njegovo politiko. Redefinicija posilstva kot zločina, ki je primerljiv z umorom, je skupaj z javnimi pričevanji pretresenih in jeznih žrtev zagotovo najbolj zaslužna za to, da je posilstvo obveljalo za zločin, ki si zasluži tako drastično kazen, kot je tista, na kateri slonijo narativi maščevanja. (Ne nazadnje Pljunem na vaš grob ni nič manj in nič več kot dramatizacija slogana ‘kastrirajmo posiljevalce’ sedemdesetih let.) V poplavi maščevalnih filmov s konca 70. in v 80. letih postane posilstvo problem, ki ga morajo ženske rešiti same.
/…/
Velikanski delež žanra grozljivke jemlje za izhodišče obisk ali selitev (pred)mestnih prebivalcev na podeželje. Ta situacija seveda temelji na bržkone univerzalnem arhetipu. Odhod iz mesta na deželo v grozljivki je ekvivalenten odhodu iz vasi v globok, temen gozd tradicionalne pravljice. Vzemimo Rdečo kapico, ki se odpravi v divjino, da bi jo tam zgrabil in požrl volk (ki mu nespametno zaupa), na koncu pa rešil mimoidoči lovec. Pomnožite in počlovečite volka, berite ‘požrl’ kot ‘posilil’, preskočite lovca (naj se Kapica reši sama) in dobite Pljunem na vaš grob. (In ne da je lovčevo maščevanje v ljudski pravljici – da bi osvobodil Rdečo kapico, razpara volku trebuh – kaj bolj ljubko od njegovih filmskih dvojnikov.) Bistvo je v tem, da v ruralnem Connecticutu (ali kjerkoli drugje), tako kot v globokih gozdovih Srednje Evrope, pravila civilizacije preprosto ne veljajo.«  
– Carol J. Clover, Men, Women, and Chain Saws