PUNISHMENT PARK

Leto 1970. Vojna v Vietnamu se zaostruje, množijo se protivojni protesti. Javno mnenje je razklano, Amerika bije ideološki spopad. Zvezne oblasti množično aretirajo protestnike, ki jim sodijo civilni tribunali in vse brez izjeme spoznajo za krive. Medtem ko spremljamo sodni proces skupine 638, skupina 637 ravno prispe v kalifornijsko puščavo, da bi poskusila srečo v nacionalnem kazenskem parku Bear Mountain. V zameno za svobodo morajo igrati igro mačke in miši ter v treh dneh brez vode in hrane, pod žgočim soncem, z oboroženimi policisti in pripadniki nacionalne garde za petami, doseči ameriško zastavo.

Psevdodokumentarni Punishment Park, ki je bil prvotno zamišljen kot dokumentarec o sodnem procesu protivojnih aktivistov Čikaške sedmerice, sodi v sam vrh panteona radikalnih političnih filmov iz turbulentnega obdobja poznih 60. in zgodnjih 70. let. Bržkone po zaslugi ameriškega tiska, ki je film označil za “histerično eksploatacijo” in “futuristični nonsens”, gre hkrati za enega najbolj redko predvajanih, kriminalno marginaliziranih filmov velikana britanske kinematografije Petra Watkinsa (The War Game, Culloden).

“Watkinsov film je cineveritejska mojstrovina tehnične spretnosti. Z uporabo naturščikov, ene same kamere in skoraj v celoti improviziranega scenarija je ustvaril enega najsijajnejših filmov o ameriškem disidentstvu.”
– Rolling Stone

“Popoln preobrat kritiškega odziva na Punishment Park priča o nelagodnem dejstvu, da je ameriška družbena realnost dohitela Watkinsovo distopično vizijo. Ko so film predvajali na festivalu v New Yorku leta 1971, so se kritiki odzvali z razdraženostjo in prezirom. Kritik časnika The New York Times Vincent Canby je Punishment Park odpravil kot film, ki ‘projicira sodobno realnost v vizijo prihodnosti, ki jo bolj fascinirajo učinki groze kot vzroki’. Toda petintrideset let kasneje, kot so opazili kritiki, ki film danes zasipajo z brezmejno hvalo, so Watkinsove projekcije z nami v obliki Guantanama, Abu Grajba, Patriot Acta, prisvajanja moči izvršilne veje oblasti preko vojnih pooblastil in, seveda, v obliki serije Survivor.”
– Amy Taubin, Artforum International

“Če hočete izslediti omembo Petra Watkinsa v filmskem slovarju ali knjigi o zgodovini filma, boste morali najeti zasebnega detektiva. Večina njegovih filmov ostaja skrita, če že ne prepovedana. Punishment Park, ki je po več kot dveh desetletjih končno na voljo gledalcem, razkriva, kar je bilo – in je še vedno – skrbno skrito za velikim nasmeškom Miki Miške. /…/ V zgodbi, ki je videti, kot bi Walt Disney udejanjil svoje protikomunistične in antisemitske nazore ter svoje orjaške zabaviščne parke spremenil v koncentracijska taborišča. /…/ Punishment Park je tudi izjemna lekcija filma, očiščena vsakršne didaktike.”
– Le Monde