KONFERENCA KULTNEGA FILMA: 

ŠKART ALI BOGASTVO? POLITIKA ŽANRSKEGA FILMA

21. 4. 2017 / 14:00 – 17:30 / Kinodvor

Zlasti v Evropi smo priča stalnemu porastu festivalov, posvečenih grozljivemu, znanstvenofantastičnemu in fantazijskemu žanru ter kultnemu filmu (ohlapno jih združuje izraz ‘festivali žanrskega filma’), ki odražajo izjemno vitalnost in raznolikost subkulture ljubiteljev žanrskih filmskih del. Trenutno lahko zgolj v Evropi naštejemo prek sto tovrstnih festivalov, ki se odvijajo vsako leto. Predstavljajo nam pomemben prostor za prikazovanje, praznovanje in promocijo žanrske produkcije, ljubiteljem pa omogočajo, da se združujejo kot skupnost in vstopajo v dialog ne le drug z drugim, pač pa tudi s filmskimi ustvarjalci. Še kako lahko je zanikati kulturni pomen ‘popularnega’, zato so žanrsko kinematografijo pogosto pojmovali kot potrošni eskapizem brez vsakršne kulturne vrednosti. Ker ji je pripadel status nizke kulture, so jo v najboljšem primeru označevali kot plitko in kratkotrajno, v najslabšem pa kot plažo in škart. Toda filmski teoretiki zadnjih dveh desetletij vse glasneje zagovarjajo stališče, da žanrska produkcija po svoji vrednosti daleč presega golo zabavo, da poseduje kulturni, družbeni in politični pomen. Predavanja v okviru pričujoče enodnevne konference se ukvarjajo s filmi, ki so v določenih zgodovinskih trenutkih veljali za problematične ali potrošne in pogrešljive produkte nizke kulture, in v nasprotju s tem trdijo, da gre za filme bistveno večjega pomena in vrednosti.
Dr. Russ Hunter (Univerza Northumbria, VB)

Vstop prost. Predavanja bodo potekala v angleškem jeziku. Konferenca je odprta za javnost. Za premore in okrepčilo bo poskrbljeno.

Kontrakulturni kult: politika, droge, svoboda in streznitev v ameriškem filmu 1967–75

Dr. Jamie Sexton (Univerza Northumbria, VB)

V svojem predavanju bom obravnaval vrsto ameriških kontrakulturnih kultnih filmov, posnetih v poznih 60. in 70. letih. To je bil čas neprecedenčnega zbliževanja eksploatacijskega, umetniškega in hollywoodskega filma ter vse večje politizacije mladinskih kultur. Neodvisni producenti, med katerimi je prednjačil A.I.P., so na trg lansirali številne filme, namenjene kontrakulturniški publiki, in nemudoma so jim sledili kontrakulturni filmi hollywoodske produkcije, ki so odražali radikalnejšo estetiko in politični preobrat Novega Hollywooda. Ti filmi so nagovarjali vrsto ključnih problematik in interesov kontrakulture: politično svobodo pred omejevalnimi družbenimi strukturami, spolno svobodo, droge kot sredstvo miselnega osvobajanja in raziskovanja, medgeneracijska trenja, rock glasbo. Mnogi so postali paradni konji tistih tokokrogov filmskega prikazovanja, ki so bili v 70. letih najtesneje povezani s kultnim filmom: na polnočnih projekcijah (midnight movies) in v študentskih kampusih. Med filmi, ki jih bom obravnaval, so: The Trip (Roger Corman, 1967), Wild in the Streets (Divje ulice, Barry Shear, 1968), Easy Rider (Goli v sedlu, Dennis Hopper, 1969), Gas-s-s-s (Roger Corman, 1970), Medium Cool (Hladni medij, Haskell Wexler, 1969), Zabriskie Point (Kota Zabriskie, Michelangelo Antonioni, 1970), Woodstock (Michael Wadleigh, 1970), The Last Movie (Zadnji film, Dennis Hopper, 1971) in epska ameriško-mehiška koprodukcija Alejandra Jodorowskega The Holy Mountain (Sveta gora, 1973). Ob dobri meri filmskih klipov iz časa, ko je ekstatični idealizem pogosto trčil ob politično streznitev, se bom ustavil tudi pri nekaterih bolj čudaških kontrakulturnih produkcijah, kot sta Premingerjev katastrofalni poskus, da bi se približal mladinski kulturi s filmom Skidoo (1968), in mračni mansonovski trash horror I Drink Your Blood (David E. Durston, 1970).

Dr. Jamie Sexton je višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria v angleškem Newcastlu. Raziskovalno delo posveča alternativnim oblikam filma in drugih medijev, še zlasti kultnemu in neodvisnemu filmu. Je avtor monografije Alternative Film Culture in Inter-War Britain (2008), urednik zbornika Music, Sound and Multimedia: From the Live to the Virtual (2007) in sourednik zbornika Experimental British Television (2007, z Lauro Mulvey). Z dr Ernestom Mathijsom je objavil poglobljeno študijo raznorodnih vidikov, od občinstev, žanrov do teoretskih pristopov h kultnemu filmu Cult Cinema (2011). Sexton in Mathijs sta tudi sourednika knjižne zbirke Cultographies (http://www.cultographies.com).

Nekoč prepovedano: ‘video nasties’ in moralna panika kot marketinška strategija na DVD

Dr. Kate Egan (Univerza v Aberystwythu, VB)

Avtorji, ki se ukvarjajo s filmsko cenzuro, denimo Annette Kuhn, ugotavljajo, da ima v smislu družbenih in kulturnih posledic lahko produktiven vpliv, čeravno je ta nenameren. V svojem predavanju bom trditev preučila na podlagi študije primera tako imenovanih ‘video nasties’ – skupine filmskih grozljivk iz različnih nacionalnih kontekstov (predvsem iz ZDA, Kanade, Italije, Nemčije in Španije), ki so bile med letoma 1982 in 1984 tarča medijsko podpihovane moralne panike. Zakon o videoposnetkih (Video Recordings Act) je nato leta 1984 v Britaniji prepovedal izdajo teh filmov na videu. Toda kasneje, v poznih 90. letih in na začetku novega tisočletja, so se začeli prav ti filmi pojavljati na DVD izdajah v različicah, ki jih je odobril Britanski odbor filmske klasifikacije (British Board of Film Classification, BBFC). Skozi analizo oblikovalskih in marketinških strategij, ki so spremljale DVD izdaje tovrstnih naslovov (denimo filmov The Driller Killer, Cannibal Holocaust in Zombi 2), bom ilustrirala, kako je povezava nekega filma s preteklo, politično motivirano moralno paniko DVD distributerjem ponudila tržni potencial.

Dr. Kate Egan je višja predavateljica filmskih študij na Oddelku za gledališče, film in televizijo Univerze Aberystwyth v Walesu. V svojem raziskovalnem delu se posveča zgodovinskim študijam gledalske recepcije, študijam žanrskega in horror filma, filmske cenzure in zbirateljstva. Je avtorica monografij Trash or Treasure?: Censorship and the Changing Meanings of the Video Nasties (2007) in The Evil Dead (2011), sourednica knjige Cult Film Stardom (2012, s Sarah Thomas) in soavtorica študije Alien Audiences: Understanding the Pleasures of Ridley Scott’s Film (2016, z Martinom Barkerjem, Tomom Phillipsom in Sarah Ralph).

‘Torture porn’ kot politična alegorija

Dr. Steve Jones (Univerza Northumbria, VB)

Kritiki pogosto odpravijo filmsko grozljivko na podlagi predpostavke, da ljubitelje za gledanje grozljivk motivirajo predvsem fizični dražljaji (šok, strah, vznemirjenje) in ne intelektualni izziv. Ena od ustaljenih obramb grozljivke pred tovrstnimi obtožbami je trditev, da se pod površjem groze in gravža skrivajo resni komentarji filmskih avtorjev o resničnem svetu; da imajo nekatere grozljivke politične alegorične podtekste. Tovrstna obramba je pogosto na delu pri obravnavi podžanra ‘torture porn’ – ciklusa grozljivk, ki se osredotočajo na ugrabitev in mučenje protagonistov. Številni kritiki/novinarji, filmarji in filmski teoretiki se postavljajo v bran filmom, kot sta Saw (Žaga) in Hostel (Krvavi hostel), s pomočjo argumenta, da ‘torture porn’ filmi vsebujejo komentar na vojno proti terorizmu, ki vključuje terorizem 21. stoletja, 11. september, škandal v Abu Grajbu in mučilne sankcije Busheve vlade. Toda ta obramba je v marsičem problematična. Prvič, tovrstno politično alegorično branje se uporablja tako pogosto, da je postalo edini odgovor na vprašanje, zakaj je ‘torture porn’ pomemben in pomenljiv pojav, kar posledično pomeni, da je zelo malo pozornosti namenjene izjemni raznolikosti filmov tega podžanra in raznoterosti razlogov, zaradi katerih so zanimivi. Drugič, mnogo objavljenih političnih branj je skrajno površnih; med filmi in resničnimi dogodki vlečejo neutemeljene vzporednice, ki ne povedo nič pomembnega ne o filmih ne o politični realnosti. Ti teoretiki praviloma spregledajo dejstvo, da je sadistično, namerno nasilje ena od tematskih stalnic horror filma: mučenje ni unikatna lastnost ‘torture porn’ podžanra. V svojem predavanju bom pokazal, da je politično alegorično tolmačenje filmov sicer lahko zanimivo in koristno, toda če tega pristopa ne uporabljamo previdno in premišljeno, lahko proizvede samouresničujoče se in površne interpretacije.

Dr. Steve Jones je višji predavatelj na Oddelku za sociologijo Univerze Northumbria v angleškem Newcastlu. V svojem pedagoškem delu se posveča kulturni politiki, moralni filozofiji, filozofiji sebstva in vprašanjem identitete (zlasti spolne). V raziskovalnem in publicističnem delu se osredotoča na horror film, pornografijo in reprezentacije nasilja. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw (2013) in sourednik zbornika Zombies and Sexuality: Essays on Desire and the Living Dead (2014, s Shako McGlottenom). Njegova objavljena dela so brezplačno na voljo na povezavi http://www.drstevejones.co.uk/publications.html.