La Morte vivante Živa smrt
Francija, 1982, 35mm, 1.66, barvni, 89′, v francoščini s slovenskimi podnapisi
16.4. | 22:00 | Slovenska kinoteka
režija Jean Rollin scenarij Jean Rollin, Jacques Ralf fotografija Max Monteillet glasba Philippe D’Aram montaža Janette Kronegger igrajo Marina Pierro, Françoise Blanchard, Mike Marshall, Carina Barone, Jean-Pierre Bouyxou, Jean Rollin
Filmska kopija iz zbirke La Cinémathèque de Toulouse.
V grobnici družine Valmont se razlije sod strupenih odpadkov, kar obudi k življenju prezgodaj umrlo Catherine (Françoise Blanchard). Povsem golo in katatonično jo kmalu odkrije prijateljica Hélène (Marina Pierro), odločena, da svoje otroške ljubezni ne bo izgubila še v drugo. Toda dekle, ki je vstalo iz krste, je razpeto med mučno žejo po krvi in bolečim hrepenenjem po večnem miru.
Filme Jeana Rollina, samotnega jezdeca francoske horrotike, kultnega avtorja ezoteričnih, lezbično erotičnih vampirijad, zaznamuje povsem unikatna mešanica krvi in golote, trpke bolečine in presunljive nežnosti, nejasnih zgodb in sanjske estetike. Živa smrt je v tem smislu čistokrvna rollinijada, čeravno zamenja peščene plaže Normandije za jezerski breg.
»… vsaki krvavi zadovoljitvi sledi boleča streznitev, mučno vračanje spomina, kruto spoznanje, spričo katerega življenje, tudi mrtvo, ni več mogoče. Rollinov tragični posameznik, živeč v zablodi in zanikanju, se mora zavesti realnosti svojega položaja in svoje resnične narave, čeprav tega noče. S to eksistencialno problematiko Rollin že od vsega začetka, od Le viol du vampire (1968), napolnjuje svoje fantastične forme. … V mešanici s krvjo prepojene erotike in romantične vizije smrti v žlahtni tradiciji Rollinovih skrajno osebnih, intimnih filmov o vampirkah, se ločnica med figuro vampirja in zombija zabriše do popolnosti. V skladu z avtorjevim etosom, znotraj katerega zasedajo ‘monstrumi’ najbolj humano pozicijo. So ambivalentni, tragični, zavrženi posamezniki …, kompleksna ‘živa’ bitja, ki kot taka ne morejo bivati v brezdušno formulaični in logično koherentni mitologiji.«
– Maša Peče, KINO!
»Pogoji popularnega filma so zame drastično nasprotni pogojem komercialnega filma. Slednji pripiše vrednost izključno rentabilnosti svojega produkta. Nasprotno temu popularni, ali B film, omogoča porajanje in razvijanje režiserjeve osebnosti, tudi v okviru alternativnega ali žanrskega filma. Da postanem avtor B filmov, sem se odločil zavestno, v času, ko so se mladi cineasti povečini zgledovali pri novem valu in njegovem takrat zelo popularnem psevdo-modernem stilu. Mene je duhovno močneje privlačil nadrealizem: filmi Buñuela, Franjuja, slike Magritta, Paula Delvauxa in kolaži Maxa Ernsta. Pri slednjem sem prepoznal neposreden stik s Fantômasom, s Feuilladom, v knjižnih izdajah in sloviti seriji filmov. … Vse od prvenca skušam svojim scenarijem vdahniti čustvo, tragični pridih pomešan s humorjem, nekakšno hoteno liričnost. … Podobe in dialogi mojih filmov se, tako kot podobe in besedila mojih knjig, navezujejo na idejo, da so ali lahko postanejo filmski izrazi imaginarnega. … V takšnem filmu ni nič bolj običajnega kot ženska, ki izstopi iz ure, ko ta odbije polnoč; nič ni bolj normalno od krste na postelji; od sprehoda skozi vrt, ki ga prebode krik vampirke; od dveh klovnovskih deklet, ki bežita čez polje. Kaj drugega sploh obstaja?«
– Jean Rollin v Ernest Mathijs in Xavier Mendik, Alternative Europe