LA NAVE DELLE DONNE MALEDETTE

THE FURY OF A 100 LOVE-STARVED WOMEN! A STORY SO DARING THEY SAID IT COULD NEVER BE FILMED! THE SCREEN EXPLODES VIOLENTLY WITH UNLEASHED EMOTIONS OF SUPPRESSED DESIRES!

Isabella, hči ugledne aristokratske družine iz 18. stoletja, se je pravkar dobro omožila. A pred tem je zakrivila grozljiv zločin. Da bi se izognila škandalu, družina potisne v ogenj revno sestrično Consuelo. Ko ta na sodišču prevzame krivdo, jo obsodijo na deset let prisilnega dela, tako rekoč na gotovo smrt. Dokler njene razjarjene sojetnice na ladji, ki jih prevaža v kazensko kolonijo, ne zanetijo upora.

Na videz klasična kostumska melodrama o tragični nedolžnosti in peklenskih spletkah se iz poročnega slavja sprva preseli v sodno dvorano, od tam na zaporniško galejo, da bi nazadnje izbruhnila v poltenem orgiastičnem uporu prekletih obsojenk in pohotnih mornarjev. Ženski revolt all’italiana!

“Za razliko od klasične melodrame z bolj intelektualnimi pretenzijami tega filma ne vodi nikakršen logični red /…/. Rezultat bi lahko primerjali z nadrealističnim kolažem. Prek izrezovanja in ponovnega sestavljanja znanih elementov običajno postane neobičajno. /…/ Nepozabna erotična sekvenca se odvije med uporom, ko ženske svoje napadalce, mornarje, poljubijo na ustnice in jih s tem razorožijo. Preden podleže, kapitan prebiča Isabelle do smrti (še prej pa mu ta dahne: ‘S svojim telesom sem plačala za tvojo sokrivdo’). Nato vse kulminira v orgiji temnopoltih plesalcev in vina, ki pljuska na razgaljene prsi mladih žena v nerazločljivi gomili teles. Medtem ko ladja tone, ljubimca, zgrožena nad spektaklom, s čolnom pobegneta. /…/ V filmu – ki me tako kot številne slabe melodrame, skoraj dadaistične v svojem pomanjkanju narativne zgradbe in režijske natančnosti, neizmerno zabava – so elementi religije, erotike, ženskih revij in velikih sentimentov nakopičeni drug na drugega brez harmonije. In ljubezen, ki je radikalno drugačna od erotike, pogosto doseže svoje maščevanje: čeprav je nesrečni gledalec sicer vajen ločevati med njima, je tokrat prepuščen lastni razlagi. Po ogledu La nave delle donne maledette v malem sosedskem kinu sem opravil neformalno raziskavo med obiskovalci. V teku filma si mladi par v glavnih vlogah izmenja en sam nedolžen poljub, toda čisto vsak gledalec, brez izjeme, je Consuelo in advokata Da Silvo ujel v aktu.”
– Ado Kyrou, Amour, érotisme et cinéma (Pariz, 1967)