MAIS NE NOUS DÉLIVREZ PAS DU MAL

Najstnici iz premožnih družin Anne in Lore (Jeanne Goupil, Catherine Wegener) sta najboljši prijateljici. V katoliškem internatu si krajšata čas s prebiranjem pregrešnih knjig in zbijanjem nesramnih šal na račun sošolcev in redovnic. Ko pa Annina starša med poletnimi počitnicami pustita dekleti sami v podeželski vili, njune igrice zapeljevanja in krutosti uidejo vsakršnemu nadzoru. Redko videna mojstrovina mladostniškega upora in nekonformizma, ki zapiči svojo ost v versko in meščansko licemerstvo, je pravi biser subverzivnega filma. V času nastanka je bil film v domači Franciji prepovedan, ogledali pa si ga bomo na zadnji obstoječi filmski kopiji.

“Nič nedolžnega ni na teh dveh vzornih dekletcih. Vesta, kaj počneta, in če se prepustita vrtincu zločinov, je to zaradi iskanja absoluta, kar je pravi izraz njune mladosti. Z ‘minimalističnim’ scenarijem, tj. umirjenim klasicizmom, s katerim snuje prizore, in modrostjo svojega režijskega prijema se Joël Séria spretno izogne krvavi burleski in še podkrepi subverzivno moč tega luciferskega filma. Nikar ne reši nas hudega s preiskovanjem človeških brezen prekosi vse tako imenovane sadistične ali desadovske filme, katerih grotesknost zgolj blaži strahove.”
– Jean-Louis Bory, Le Nouvel Observateur

“Ta nihilistični film so v Franciji prepovedali, češ da ‘pita perverzijo in podpihuje moralno in mentalno pustošenje’. /…/ Kar pa se tiče cenzure domnevno subverzivnega, je ta univerzalna in očitno deluje enako škodljivo pod vsemi sistemi. /…/ Američani ne smejo gledati filmov s Kube; Vzhodna Evropa nima dostopa do zahodnih političnih filmov, razen če so kritični do Zahoda; Arabci ne smejo gledati izraelskih filmov in Izraelci še do nedavnega niso smeli gledati nemških. /…/ Brazilija je prepovedala Prata Palomares, Francija je prepovedala Nikar ne reši nas hudega, Jugoslavija je prepovedala W. R. – Misterij organizma, češka vlada pred Dubčekom pa O slavnosti in gostih. /…/ Vsaka država ima lastne najljubše subverzivce, brez zatiranja katerih bojda ne bi mogla obstajati. /…/ Zato je še kako pomembno, da kakovosti posameznih subverzivnih filmov ne enačimo z njihovim dosegom.”
– Amos Vogel, Film as a Subversive Art

“Eno velikih neopevanih remekdel mladostniškega upora iz zgodnjih 70. let. /…/ Zdi se kot križanec filmov Jeana Eustacha in Michaela Hanekeja s primesjo Buñuela in Larryja Clarka – toda z neprimerljivim posluhom za svoji mladi, uporniški protagonistki. Pravi neobrušen diamant.”
– Spectacle Theater