Trije obrazi groze I tre volti della paura (alias Black Sabbath)

Mario Bava, Italija/Francija, 1963, 35mm, 1.85, barvni, 92′, v italijanščini s slovenskimi podnapisi

Filmsko kopijo je ob praznovanju svoje 40-letnice prijazno zagotovila Cineteca D. W. Griffith iz Genove (www.cinetecadwgriffith.eu). S projekcijo filma se festival Kurja polt, Slovenska kinoteka in Kinodvor pridružujemo praznovanju njenega jubileja.

Omnibus treh pripovedk atmosferične groze po navdihu Tolstoja, Čehova in Maupassanta. V epizodi ‘Telefon’ žensko v samotnem stanovanju ustrahujejo klici zločinca, ki ga je nekoč izdala; Gorka (Boris Karloff) je ruski patriarh iz 19. stoletja, ki postane vampir, nato pa se lačen krvi vrne v domačo hišo v segmentu ‘Vurdulak’; v sklepni epizodi ‘Kaplja vode’ pa mlado negovalko obseda duh nekdanje pacientke, ki ji je ukradla dragocen prstan.

Trio srhljivih zgodbic z legendarnim Borisom Karloffom v vlogi vampirja in povezovalca, ki je navdahnil tako ime legendarnega heavy metal benda Black Sabbath kot scenarij Tarantinovega Šunda, se vrača k literarnemu pedigreju Bavovega prvenca Demonova maska, toda tokrat v sodobnejši, na trenutke skrajno srhljivi, pa tudi nadvse subverzivni in duhoviti preobleki.

»Najraje imam tiste grozljivke, ki se vrtijo okoli ene same osebe. Zanima me strah, ki ga doživlja človek, ko je sam v svoji sobi, ko se boji sebe samega, medtem ko običajni predmeti v njegovi okolici brez razlage oživljajo in se zlovešče premikajo. Takrat se zavemo, da so edine resnične pošasti tiste, ki jih nosimo v sebi.«
– Mario Bava

»Če je celovečerec, ki me je v življenju najbolj prestrašil, klasika Roberta Wisa Hiša duhov (The Haunting, 1963), je avtor kratkometražca, ki me je najbolj vznemiril, Mario Bava. Omnibus Trije obrazi groze vsebuje epizodo ‘Kaplja vode’, posneto po povesti Čehova. To je najbolj srhljiv filmski fragment, kar sem jih kdaj videl.«
– Sam Raimi

»Trije obrazi groze so bili Bavov osebno najljubši film. V segmentih ‘Kaplja vode’ in ‘Telefon’ je lahko uprizoril tisto vrsto groze, ki mu je bila najljubša. V zadnji epizodi zaigra Karloff osebno … Kljub kratki metraži gre za eno najbolj epskih in popolnih obravnav vampirstva na filmu, in Karloff tu poda eno svojih najbolj srhljivih upodobitev. /…/ V evropski različici filma izvemo, da je Mary (Lidia Alfonsi) – ki v ameriški verziji preživi noč z Michèle Mercier, da bi jo pomirila – v resnici tista, ki telefonira, da bi prestrašeno Michèle na ta način spravila v posteljo! … Ko so se producenti pri AIP spomnili, da bodo otroci kar drli v kino na najnovejši film z Borisom Karloffom, so ta lezbični zorni kot – in s tem šokantni naboj cele epizode – preprosto izsinhronizirali.
/…/
Zadnji snemalni dan je Bava prejel telegram, češ da hočejo pri AIP lahkotnejši konec. Režiser je naglo razmislil in posnel zaključni prizor, ki je bil zaradi svoje pretiranosti bržkone že komičen in so ga ameriški producenti nazadnje izločili iz domače distribucijske verzije. Šlo je za bližnji posnetek Gorke, ki z vnukom dirja na konju, nato pa se kamera odmakne in v celoti razkrije filmsko iluzijo – tehnike, ki tekajo pred kamero z bornim vejevjem, vrteče se kulise s papirnatimi oblaki, ki so ustvarjale privid drvenja, in dva igralca v sedlu lesenega konjička! Ko je Bava Karloffu opisal prizor, je bil ganjen in osupel nad igralčevim odzivom: ‘Karloff me je objel in dejal, da bo pred tistimi orjaškimi ventilatorji zagotovo staknil pljučnico, morda celo umrl, da pa mu je čisto vseeno, ker se še nikoli v svoji karieri ni tako zabaval!’«
– Tim Lucas, Fangoria

»Kar je Mario Bava v filmu Trije obrazi groze naredil z grozljivko, sem hotel sam narediti s krimičem.«
– Quentin Tarantino