ZOMBI 2

V newyorški zaliv zapluje zapuščena jadrnica. Policisti preiskujejo plovilo, ko jih nenadoma napade krvoločno, mrtvaško bitje, nato pa se požene čez palubo in izgine v mračnih globinah. Novinar Peter West in hčerka izginulega znanstvenika, lastnika zapuščene jadrnice, skleneta na lastno pest razvozlati skrivnost. Podata se na odročen tropski otok, kjer je izbruhnila epidemija živih mrtvecev.

Grande maestro Lucio Fulci položi figuro zombija nazaj v njegovo karibsko zibelko in okultni milje. A prej kot za vrnitev h klasičnim hollywoodskim vudu-zombijem gre za logično nadaljevanje italijanske žanrske tradicije, ki je tam spočela že kanibalski in mondo film. Kultna zombijada in mejnik splatter ikonografije prinaša nekaj najbolj nesmrtnih prizorov žanrske dediščine: bližnje srečanje očesa in trske, podvodni balet zombija in čisto pravega morskega psa. To so trenutki, ki jih morate doživeti na velikem platnu in 35-milimetrskem filmu!

“Lucio Fulci je bil tisti, ki je s svojo eksploatacijsko bravuro Zombi 2 ustoličil kodeks in ikonografijo špageti zombijade. Njene najbolj očitne tematsko-narativne in vizualne konvencije: umestitev zombi narativa v eksotiko tretjega sveta, ekstremno nasilje in potencirano telesnost (fizični učinek teh filmov je podvojen: generira ga ekstrem brutalnega nasilja, podkrepi eksplicitna, groteskna vizualizacija), odprti konec (in zamrznjeni kader kot njegov vizualni ekvivalent). /…/ Čeprav je Fulcijev film nastal izrecno zaradi Romerove Zore živih mrtvecev, sta tako film kot žanr, ki ga ustoliči, na videz pred-romerovska. Lokus okužbe in figuro zombija, to za Romera (še zlasti pa Rollina) tako intimno pošast, potisne iz tukajšnjega, domačega in osebnega nazaj v polje daljnega, tujega, rasno drugega, večinoma prav nazaj na Karibe. Če je Romerova težnja v odpravljanju drugosti Drugega, v sprevračanju ločnice med normalnim in grozljivim, je v italijanskem zombi filmu na delu prav izrazita dihotomija med nami in njimi, med nediferencirano množico tujih/pradavnih zombijev brez identitete in utripajočim življenjem, mladostjo, seksualnostjo njihovih žrtev. Fulci in mojster posebnih učinkov maske, ‘italijanski Savini’ Giannetto De Rossi, sta nad (tretji) svet spustila hordo mrtvecev glinenih obrazov in uniformnih trohnečih cap, na katerih ni bilo nič več znanega in prepoznavnega. Vendar to ni bilo vračanje k zgodnjemu hollywoodskemu izročilu, pač pa nadaljevanje domače tradicije eksploatiranja kulturnega šoka in grozljive (s)eksotike. Tradicije mondo filma, ki se začne pri Gualtieru Jacopettiju in Mondo Cane leta 1962 ter nadaljuje v plodnem in popularnem kanibalskem ciklu, začenši z Lenzijevo Deželo divjega seksa (ll paese del sesso selvaggio, 1972). Kanonični primer pa je zagotovo Fulcijeva skrajno elaborirana sekvenca zalezovanja, mučenja, mutilacije in končnega umora povsem minornega lika v Zombiju 2. Prizor, v katerem je skoncentriran ves modus operandi italijanske zombijade in ki se izteče v Fulcijev kultni ‘napad na oko’, mejnik splatter ikonografije in poslej normo italijanskega horror filma.”
– Maša Peče, KINO!

“Lucio je bil precej čudaški. Po eni strani je bil zelo kultiviran in artističen, po drugi umazan potepuh. Film Zombi 2 je posnel praktično za nič. Ne le da si nisem mogel privoščiti maske iz lateksa, nikoli sploh nismo vedeli, kateri statisti se bodo pojavili, da bi odigrali vloge živih mrtvecev, saj so bili bodisi brezdomski klateži ali brezupni pijanci. Z glino sem pač namazal tiste obraze, ki so se pojavili pred mano …”
– Giannetto De Rossi, maestro maske