Attack of the 50 Foot Woman Napad velikanke

ZDA, 1958, 16mm, 1.85, čb, 65′, v angleščini s slovenskimi podnapisi
13.4. | 18:30 | Slovenska kinoteka

režija Nathan Juran (kot Nathan Hertz) scenarij Mark Hanna fotografija Jacques R. Marquette glasba Ronald Stein montaža Edward Mann igrajo Allison Hayes, William Hudson, Yvette Vickers, Roy Gordon

SEE A FEMALE COLOSSUS… HER MOUNTAINOUS TORSO, SKYSCRAPER LIMBS, GIANT DESIRES!

Prešuštniški Harry z ljubico (Yvette Vickers) snuje načrte, kako se enkrat za vselej znebiti žene in se polastiti njene dediščine. Nancy (Allison Hayes) je moževo trpinčenje pahnilo v alkoholizem in na rob norosti. Nato pa nekega dne doživi bližnje srečanje tretje vrste in njena togota privzame orjaške proporce. Prevarana, besna in petnajstmetrska Nancy se odpravi v mesto, da bi našla moža in dokazala, da velike punce ne jočejo, pač pa se maščujejo.

Nizkoproračunska zf grozljivka Napad velikanke, legendarni eksploatacijski schlock, kultni camp in antološki primerek filma, ki je tako slab, da je preprosto dober, iz zakladnice drive-in kraljev, bratov Woolner, in produkcije Allied Artists (bivšega Monograma), ki se je konec 40. let dvignila iz prahu »poverty row«. B-filmska razglednica ameriške kulturne in politične klime 50. let, v kateri hladnovojna paranoja filmov o vesoljskih invazijah in jedrskih pošastih sreča nevarnost brsteče seksualne revolucije, ki je tisti čas zamajala tradicionalne spolne vloge in družinski ideal. Za nekatere »fantastična proto-feministična fabula«, za druge »petnajstmetrske mokre sanje«, za režiserja Joeja Danteja preprosto »perfekten« film.

»Nancy Archer, ki jo ugrabi pošast v letečem krožniku, se vrne na zemljo, zraste na višino petnajstih metrov, plane skozi streho in postane ženska King Kong.«
– Joe Bob Briggs, Joe Bob Goes to the Drive In

»Ena najboljših nenamernih komedij 50. let.«
– Bill Warren, Keep Watching the Skies!

»V nekem prizoru se poruši streha lokala in eden izmed lesenih tramov pomečka mizo, pod katero se skrivam. Naslednji posnetek me pokaže, kako ležim tam sredi razbitin. Ko smo posneli prizor, sem se ozrla navzgor in zagledala žebelj, ki je štrlel iz lesene deske kakšnih 5 cm od mojega obraza. Lahko bi se mi zapičil naravnost v lobanjo! Ampak kdo si pa misli, da se lahko pripeti kaj takšnega?«
– Yvette Vickers