DAJ, MUCKA, UBIJ, UBIJ!

Tri go-go plesalke, prav toliko seksi kot noro besne, se podajo na vratolomno vožnjo v kalifornijsko puščavo, kjer se po umoru znajdejo na begu. V frenetičnem slogu hitre montaže, burne akcije, stripovskih podob in bizarnih dialogov posneto remekdelo prvaka ameriške seksploatacije je film, ki so ga nekoč feministke prezirale, danes pa ga hvalijo kot kultno klasiko; konec koncev, koliko filmov iz 60. let prejšnjega stoletja ste videli, v katerih ženske poosebljajo mačo stereotip kajenja, popivanja, divje vožnje, pretepov, moške pa vedno znova prelisičijo in premagajo?

»Russ Meyer je Eisenstein seks filmov. Lastnoročno je zaslužen za več trdih pri filmskem občinstvu kot katerikoli drug režiser, kljub dejstvu, da sam nikoli ni želel posneti trdega celovečerca. Poročeni pari se že dvajset let zgrinjajo na njegove filme, saj vedo, da bo Russ izpolnil njihova pričakovanja, erotične podobe, po katerih slovi, pa vselej nahranijo njihove fantazije in dejansko malce začinijo njihovo dolgočasno spolno življenje. /…/ Daj, mucka, ubij, ubij! je brez dvoma najboljši film, kar jih je bilo kdaj posnetih. Verjetno pa je celo boljši od katerega koli filma, ki bo posnet v prihodnosti.«
– John Waters, Shock Value: A Tasteful Book About Bad Taste