Demonova maska La maschera del demonio

Mario Bava, Italija, 1960, 35mm, 1.66, čb, 87′, v italijanščini s slovenskimi podnapisi

Filmsko kopijo je prijazno zagotovila Fondazione Cineteca di Bologna.

Moldavija, 17. stoletje. Inkvizitorski princ Vajda svojo sestro, prelepo Aso (Barbara Steele), obsodi čarovništva in jo skupaj s služabnikom in ljubimcem Javutičem izroči grozljivi smrti na grmadi. A še preden ji rabelj pribije na obraz bodičasto masko, princesa priseže maščevanje vsem Vajdovim potomcem. Dve stoletji kasneje potujeta skozi te kraje doktor Kruvajan in njegov mladi tovariš Gorobek …

Demonova maska, ki se ji v filmih Drakula (Dracula, 1992) in Brezglavi jezdec (Sleepy Hollow, 1999) odkrito poklonita Francis Ford Coppola in Tim Burton, velja za prvo pravo in za mnoge še vedno najsijajnejšo italijansko grozljivko vseh časov. Sodobno klasiko horror žanra štejemo za počelo italijanske gotike, rojstvo Maria Bave kot režiserja in britanske igralke Barbare Steele kot ikonične kraljice krika.

»Nikoli nisem hotel biti režiser, ker moraš biti za to, po mojem mnenju, resnični genij. Poleg tega sem bil zadovoljen kot direktor fotografije in sem dobro zaslužil. Pred leti sem odkril Gogoljevo povest Vij – sijajno zgodbo! Takrat še nismo imeli televizije in sem jo otrokom pogosto bral, ubožci pa so se potem prestrašeni na smrt stiskali v eni postelji. Nato je prišel ven [Hammerjev] Drakula (1958), pa sem si rekel, zakaj ne bi poskusil posneti grozljivke. Tako je nastala Demonova maska, toda vse, kar je ostalo od Gogoljeve pripovedke, je ime glavnega lika. Film je samo v Ameriki prislužil pet milijard lir, jaz pa sem postal režiser. /…/ Barbara ni bila najbolj racionalno bitje, bala se je Italijanov. Nekoč ni hotela priti na snemanje, ker ji je nekdo rekel, da uporabljam poseben filmski trak, na katerem so ljudje videti goli. Pojasnil sem ji, da če bi imel takšen film, bi bil že zdavnaj milijonar!«
– Mario Bava

»Ogled tega filma v kinodvorani, z neverjetno ekspresivnostjo njegove fotografije, scenografije in kostumov, pusti gledalcu vtis tako osupljive lepote, da tudi prizori najbolj skrajnega nasilja delujejo – pa naj se sliši še tako perverzno – kot čista poezija, obenem pa pri tem sploh ne izgubijo svoje ostrine … Demonova maska ostaja eden najboljših ‘horrorjev’ sploh, kar pa se tiče kvalitete njegove črno-bele fotografije, lahko mirno zapišemo, da v celotnem obdobju po vojni ni bilo filma iz tega žanra, ki bi se mu v tem pogledu lahko približal.«
– Igor Kernel, Ekran

»Eden tistih filmov, ki so se mi vtisnili v spomin močneje kot katerikoli drugi, je Demonova maska. V veliko starejših filmih – zlasti Bavovih – je poudarek na doživljanju, na atmosferi. Tu jo ustvari mešanica senzualnosti, erotike, groze in močnih, ekspresivnih podob. In zame je to nekaj bolj resničnega od tistega, kar večina ljudi šteje za filmski realizem.«
– Tim Burton

»Srhljiv, halucinanten – esencialni Bava. /…/ Nazorne vizualne podobe so bile tako silovite, da je ameriški distributer filma, American International Pictures, nekaj posnetkov izrezal …, britanski cenzorji pa ga niso spustili v domače kine vse do leta 1968! Če bi po svetu takrat zakrožila evropska različica Demonove maske, je čisto mogoče, da Herschell Gordon Lewis danes ne bi veljal za očeta splatterja.«
– Tim Lucas, Fangoria
 
»Krepak požirek vampirske krvi. S svojimi grobnicami, pajčevinami in srhljivimi gradovi sredi megličastih gozdov, polnih netopirjev, je tako razkošen, da si je prislužil precejšen sloves.«
– Pauline Kael, 5001 Nights At The Movies