KURJA POLT 7: ONKRAJ DAS UNHEIMLICHE

“Psihoanalitik bo le redko začutil željo, da bi se lotil estetskih raziskav /…/ Vendar se tu in tam vendarle zgodi, da se mora zanimati za določeno področje estetike, tedaj pa gre običajno za obrobne prostore, ki jih estetska strokovna literatura zanemarja. Eno od njih je ‘grozljivo’ (das Unheimliche). /…/ tista vrsta strašljivega, ki izvira iz od nekdaj znanega, že zdavnaj domačega.”
– Sigmund Freud, Das Unheimliche, 1919

“Bržkone najpomembnejša razlika med unheimlich na eni strani ter bizarnim in srhljivim na drugi je v njihovi obravnavi čudnega. Freudov unheimlich zadeva čudno znotraj domačega, čudno domače, domače kot čudno – način, na katerega domačni svet ne sovpade sam s sabo. /…/ Bizarno in srhljivo ubereta nasprotno pot: razpreta nam pogled v notranjost iz perspektive zunanjosti. Bizarno je tisto, kar ne sodi sem. K poznanemu prinese nekaj, kar se običajno nahaja onkraj njega in česar ne moremo spraviti v sklad z ‘domačnim’ (niti kot njegove negacije). /…/ Bizarno torej konstituira prezenca – prisotnost nečesa, kar ne spada sem. Srhljivo pa, nasprotno, konstituira izostanek odsotnosti ali izostanek prisotnosti. Občutek srhljivega nastopi, ko je nekaj navzoče tam, kjer naj ne bi bilo ničesar, ali pa ničesar ni, kjer bi nekaj moralo biti.”
– Mark Fisher, The Weird and the Eerie, 2016

Freud je svoj znameniti koncept “grozljive domačnosti”, das Unheimliche, razvijal na podlagi literarnih primerov, jezikoslovja in doživljanja stvarnosti. Omenil je en sam film, Praškega študenta (Der Student von Prag, 1913) Paula Wegenerja. Nič nenavadnega. Pisalo se je leto 1919 in filmska grozljivka je bila komajda v zametkih. A ta posebna kvaliteta in modus grozljivega, “tista vrsta strašljivega, ki izvira iz od nekdaj znanega, že zdavnaj domačega”, ni nikjer zaživela tako polno in plodno kot na filmu, zlasti pa v grozljivki. To unheimlich občutenje, ki ga moramo zaradi njegove specifične narave razlikovati od obče grozljivega, tesnobnega in strašljivega, je lahko lastno tako avtorjevemu izrazu kot gledalčevemu izkustvu. Vzbujajo ga osebe in stvari, čutni vtisi, doživetja in situacije. Freud naniza specifične motive: lutko, ki je videti živa, motiv dvojnika, strah pred izgubo oči ali udov (z motivi protetičnih pripomočkov, odsekanih glav in nog, ki same plešejo), strah pred smrtjo in vračanjem umrlih (z motivi duhov in hiš, kjer straši) vse do zadnje instance, strahu pred kastracijo, v katerega se izteče Freudov razmislek. Nedavno in prezgodaj preminuli britanski filozof Mark Fisher se v študiji The Weird and the Eerie (2016), podnaslovljeni ‘Onkraj das Unheimliche‘, skoraj stoletje pozneje vrne k slovitemu eseju in razčleni še dve posebni kategoriji, bizarno (the weird) in srhljivo (the eerie), ki sicer proizvajata unheimlich učinek, toda z drugačnimi mehanizmi.

Letošnja tematska Retrospektiva: Onkraj das Unheimliche kajpak ni zasnovana kot gola filmska ilustracija teoretskih konceptov. Freudove in Fisherjeve misli bomo priklicali v spomin in gledalca povabili, naj dragoceni knjigi vzame v roko. Mi pa se bomo v anarhičnem duhu naših izbranih kinematografij s kategorijami in motivi grozljivo domačnega, bizarnega in srhljivega svobodno poigrali, včasih vzbujali unheimlich grozo, jo drugič sprevračali v njeno komično nasprotje ter hkrati dopustili tem kultnim klasikam in kuriozitetam, da ponosno stojijo same zase. Kronološko prva in tista, ki bo sklenila letošnji festival, je groteskna, invenciozna in osupljivo progresivna Čarovnica (Häxan, 1922) Benjamina Christensena. Eno najbolj izvirnih del nemega filma si bomo ogledali z živo glasbeno spremljavo Elvisa Homana in Boštjana Simona. Festival bomo odprli s kanonsko klasiko filmske grozljivke, subtilno in lirično psihološko moro Georgesa Franjuja Oči brez obraza (Les yeux sans visage, 1960). Z redko videno subverzivno mojstrovino mladostniškega upora in nekonformizma Nikar ne reši nas hudega (Mais ne nous délivrez pas du mal, 1971), ki jo bomo zavrteli na zadnji še ohranjeni filmski kopiji, se nam bosta pridružila režiser Joël Séria in igralka Jeanne Goupil. Sublimna, zagonetna kronika izginotja, v kateri trčita represivna viktorijanska omika in starodavna avstralska divjina, Piknik pri Hanging Rocku (Picnic at Hanging Rock, 1975) Petra Weira, je pravi destilat neulovljive unheimlich tesnobnosti. Ultrakultna Gromskastrela! (Thundercrack!, 1975), sveta maša queer in camp filma, ki jo podpišeta underground auteurja Curt McDowell in George Kuchar, bo “grozljivost” groteskne hiše strahov sprevrgla v eksces naslade in komike. V mračni in bizarni zgodbi o norosti in incestuoznih strasteh Mafujeva kletka (The Mafu Cage, 1978) režiserke Karen Arthur bomo grozljivo domačnost (in za povrh še kakšen krepek tabu) obiskali na domu. Schramm (1993) nemškega filmarja in underground ikone Jörga Buttgereita bo zadostil kastracijskemu kompleksu. V njegovem kratkem nadaljevanju, nadrealistični in obešenjaški stop animaciji Jutri bom prst postal (Tomorrow I Will Be Dirt, 2019) Roberta Morgana, pa se bodo zlile vse Freudove nočne more. Ker se nam bo kultni Jörg Buttgereit pridružil v Ljubljani, bo s seboj prinesel sveže žemljice, najnovejši kratki film Pujski (Schweinchen, 2020), premierno prikazan na letošnjem Berlinalu.

S programom Fokus: Afrika se letos poklanjamo afriški kinematografiji. Ker afriški film vse premalo poznamo in imamo za njegov ogled redke priložnosti, zlasti na velikem platnu, smo v program vključili tako velike klasike kot sodobnejše, bolj izrazito in odbito žanrske stvaritve. Prodorna ganska glasbenika, satirika in šaljivca M3NSA in Wanlov the Kubolor alias FOKN Bois se nam bosta pridružila v živo s projekcijo “drugega prvega pidžn ingliš muzikala” Zarad dnarja 2: FOKN revanša (Coz Ov Moni 2: FOKN Revenge, 2013) in nato še s koncertom! Iz sluma Wakaliga v ugandski prestolnici Kampali in samorastniškega studia Wakaliwood, kjer režiser samouk Isaac Nabwana alias “ugandski Tarantino” iz čistega nič ustvarja najbolj ponorele in noro zabavne no-budget DIY akcijske komedije, prihaja filmski dvojček Huda Črna (Bad Black, 2016) in Kdo je ubil kapitana Alexa? (Who Killed Captain Alex?, 2010). To so filmi, ki ji morate gledati v družbi in v kinu! Še zlasti, ker v Ljubljano prihajata glavni igralec in producent Alan Ssali Hofmanis in Ebola Hunter! Sodobno bero zaključuje še eksplozija popkulturne nostalgije in kiča Jezus te usmeri k avtocesti (Jesus Shows You the Way to the Highway, 2019) Španca Miguela Llansója, ki je svoj filmski dom našel v Etiopiji. In potem sta tu mojstra, velikana afriškega filma, mavretanski Med Hondo (1936–2019) in senegalski Djibril Diop Mambéty (1945–1998). Hondo velja za očetovsko figuro panafriškega filma, toda njegovi filmi so tako mladi, sveži in radikalni, kot bi jih posnel danes, ali bolje – jutri. Bil je filmar brezmejnega talenta in lucidne kritične misli. Na 35-milimetrskem filmu si bomo ogledali njegov drzni in feministični zgodovinski ep o bojevniški kraljici Sarraounii (1986) v boju proti francoski kolonialni ekspanziji. Veliki duši senegalskega filma Djibrilu Diopu Mambétyju bo posvečena letošnja Matineja, primerna tudi za družinski ogled z mlajšimi kinogledalci. Na sporedu bosta novo restavrirana Frank (Le franc, 1994) in Mala prodajalka sonca (La petite vendeuse de soleil, 1999) iz Mambétyjeve nikoli dokončane trilogije Zgodbe malih ljudi. Odi pogumu, domišljiji in trdoživosti malih in obrobnih ljudi, v katerih se zlijejo vsa kritična zavest, globoki humanizem in chaplinovska komika tega filmskega poeta.

Sekcija Sodobni letos prinaša izjemen cvetober festivalskih izbrancev pretekle sezone. Belgijski cineast in častni gost festivalske edicije 2018, Fabrice du Welz, s filmom Oboževanje (Adoration, 2019) sklene svojo “ardensko trilogijo”, posvečeno obsedeni, ponoreli in tokrat drzno mladi ljubezni. Drugi celovečerec mladega švedskega avtorja Johannesa Nyholma Koko-di Koko-da (2019) je srhljiva, morasta in sprevrženo komična nadrealistična pravljica za odrasle, ki bo s svojo grozljivo domačnostjo prekosila še filme retrospektive. Finec J-P Valkeapää je s presunljivo in vizualno pretanjeno sadomazohistično romanco Psi ne nosijo hlač (Koirat eivät käytä housuja, 2019) povsem omrežil cinefilsko kritiko in publiko na svetovnih festivalih fantastičnega filma. Llansójev retro žanrski brikolaž, oklican za “Matrico na tripu”, Jezus te usmeri k avtocesti pa je v festivalskem tokokrogu zablestel v sekcijah, posvečenih novim, idiosinkratičnim vizijam.

V sekciji Endemični bomo zopet odkrivali kultne in žanrske tendence znotraj slovenske in širše jugoslovanske kinematografije. V endemičnem fokusu bo letos mojster režiser in direktor fotografije ter naš večni navdih, Karpo Godina. S Karpom bomo kramljali ob projekciji ultrakultnega dvojca Manjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Henie, 1972) in The Making of Sonja Henie (1972–2007). Njun nastanek je tako rekoč mitološki. Na beograjskem FESTU leta 1972 je Karpo v podstrešno stanovanjce, kjer je v kotu že čakala 35-mm kamera, zvabil pisano kompanijo festivalskih gostov (med njimi so bili velikani neodvisnega filma Buck Henry, Miloš Forman, Tinto Brass, Paul Morrissey, Frederick Wiseman in Dušan Makavejev). Posneti so morali film in pravila so bila jasna. To živo tkivo nebrzdane ustvarjalnosti in vsega kultnega na filmu je Karpo ujel s svojo 16-mm kamero ter nam podaril dragoceni dokument izgubljenega časa. To je kultni film v akciji!

Na četrti Konferenci kultnega filma, ki nastaja v sodelovanju z Univerzo Northumbria iz angleškega Newcastla, bodo o grozljivi domačnosti predavali in razglabljali dr. Alexia Kannas z Univerze RMIT v Melbournu ter dr. Claire Nally, dr. Steve Jones in dr. Russ Hunter z Univerze Northumbria. Kritiška delavnica Naježimo dlako, ostrimo pogled! bo pod mentorstvom revije KINO! znova brusila peresa. Ustvarjalni žilici za bizarno, nadrealno in sila humorno pa bo v okviru delavnice Naredi si fanzin že četrtič dalo duška uredništvo festivalskega fanzina Pullum Cutis.

Ne držite se domačih kavčev. Grozljivo domačno je lahko tudi v kinu!
Maša Peče in Festival Kurja Polt