H. R. GIGERJEV SKRIVNOSTNI JEZIK BIOMEHANIKE
Kaya Kraner

LJUBLJANA – V okviru Festivala žanrskega filma Kurja polt je v četrtek, 14. aprila, o švicarskem nadrealistu in vizionarju H. R. Gigerju predavala gostujoča profesorica s Pedagoške fakultete Univerze v Bosni in Hercegovini, Ilhana Škrgić. V predavanju z naslovom Vesoljske pokrajine H. R. Gigerja: skrivni jezik biomehanike je predstavila njegov, s simbolizmom prepleten opus, ki obsega več desetletno ustvarjanje na področju kiparstva, slikarstva, risanja in filma.

Gigerjevo delo je predavateljica razdelila na več umetniških obdobji: »zgodnje pred bio-mehansko obdobje« (1960), »bio-mehansko obdobje« (1970) in »po bio-mehansko obdobje« (1980). Iz vsakega obdobja je izpostavila najpomembnejše metafore in metonimije, ki poudarjajo  njegovo edinstveno umetniško izražanje in poudarjajo vizualno privlačnost del. Med drugim je pokazala tudi sliko iz zbirke Stroj za rojevanje (Birth machine, 1967) in jo opisala kot: »mehanizem z mehaničnimi značilnostmi,« in povedala, da je Giger bio-mehanski sistem povezal s pištolo. Na sliki je prerez pištole, v kateri namesto metkov sedijo majhni ljudje z velikimi očali, ki v rokah držijo orožje. S sliko je avtor želel prikazati aktualno eksplozijo prebivalstva – prenaseljenost zemeljske krogle.»Vse neprijetne stvari izvirajo iz dejstva, da je na tem planetu preveč ljudi,« je ob sliki pojasnil H. R. Giger.

Predavateljica je predstavila tudi Gigerjevo oblikovalsko delo za film Osmi potnik (Alien, 1979) režiserja Ridleyja Scotta. Povedala je, da je bil model vzet iz slik, kot je npr. Necronom 2, in je bil kasneje razvit v pošast, ki je pomenila velik napredek v holivudski filmski zgodovini: »Biološka dimenzija nezemljanskega bitja še nikoli prej ni bila tako podrobno in razvito prikazana v filmu, kot pravi tudi AVS.«  Predavateljica je citirala tudi Jamesa Colemana, ki je v uvodu v Gigerjevo retrospektivo zapisal: »Kot človeško bitje je najtežje ustvariti nekaj, kar nima nikakršne človeške podobnosti.« in nadaljevala, da je Osmi potnik upodobitev našega strahu pred nepoznanim.

Na koncu je še poudarila, da je Gigerjevo delo pomembno zaradi vizualne reprezentacije osrednjih vprašanj, ki jih zastavljajo moderni tehnološki tokovi na globalni ravni. Obiskovalce Slovenske kinoteke je povabila k ogledu sklopa kratkih filmov o avtorju, ki sta jih kuratorja Laura Walde in John Canciani poimenovala Gigerjevo vesolje (Das Universum Giger) ter celovečernega dokumentarnega filma Belinde Sallin Temna zvezda – Gigerjev svet (Dark Star – HR Gigers Welt, 2014), ki dopolnjuje kratke filme.

Po predavanju je Ilhana Škrgić odgovorila še na nekaj kratih vprašanj:

1. Njegovo delo so nekateri opisali kot anti-feministično, se s tem strinjate?
Menim, da je njegovo delo ravno obratno od anti-feminističnega. Ženski liki, ki jih je upodobil v svojih delih, delujejo zelo sproščeni. Giger je imel rad ženske, kar se odraža tudi v njegovih delih. Njegov način upodabljanja žensk se mi zdi prečudovit.
Ko ljudje slišijo za Gigerja, takoj pomislijo: ‘Grozno, strašno, odvratno.’ Jaz pa v njegovih delih vidim nekaj več, prav zato priporočam obisk njegovega muzeja v Švici. To je zagotovo izkušnja, ki spremeni življenje.

2. Se vam zdi, da slika Stroj za rojevanje (Birth machine, 1967)objektivizira ženske?
To, da je prav žensko telo upodobil kot »stroj za rojevanje«, je zgolj naključje. Navsezadnje – moški ne rojevajo. Če bi v naravi rojevali moški, bi na enak način upodobil njih. Tu spol ne igra vloge. Menim, da je slika njegov komentar globalne prenaseljenosti. S to tematiko se je ukvarjal že prej, npr. v delu  Atomski otroci (Atomic children) iz leta 1963. V tem obdobju, torej po drugi svetovni vojni, je Švica razmišljala o gradnji jedrske elektrarne in mnogo ljudi, zlasti umetnikov, je temu nasprotovalo. Delo Atomski otroci je bilo torej uporniško dejanje proti izgradnji jedrske elektrarne in ne objektivizacija ženske.

3. Na kakšen način upodablja seks in seksualnost?
Pravzaprav se mi zdi njegov način upodabljanja seksualnosti prečudovit. Mislim, da seksualnost prikazuje kot povsem normalen del človekovega življenja. Brez stigmatizacij. Morda bi njegovo upodabljanje seksa lahko opisali tudi kot osvobajajoče. Marsikomu se njegove slike morda zdijo žaljive, vendar je to odvisno od posameznikove predstave o spolnosti in seksualnosti. V vsaki kulturi je subkultura, ki se Gigerjeva dela sprejema pozitivno in jih doživlja kot lepa. Kot Eros in Tanatos, seks in smrt, ki ju je po mojem mnenju uspel odlično združiti.

4. Kaj pa homoseksualnost in transseksualnost v njegovih delih?
Znotraj njegovih del je cel svet skritega simbolizma, na katerega se odzivamo šele, ko dosežemo doloženo stopnjo v družbi – stopnjo, kjer sprejemamo drugačnost. Morali bi težiti k popolnemu sprejemanju drugačnosti. Šele potem začnemo opažati tudi tovrstne podrobnosti in skrite simbole v njegovih delih.

5. Kateri Gigerjev film vam je najbolj všeč?
Zelo mi je všeč film Narejeno v Švici 2069 (Swiss Made 2069) iz l. 1968. Pravzaprav pa se mi vsa njegova dela zdijo dobra. Če moram izpostaviti eno delo, bi izpostavila njegovo oblikovalsko delo za film Osmi potnik, ki je po mojem mojstrovina. Zdi se mi brezčasno. Če primerjamo filma 2001: Vesoljska Odiseja (2001: Odyssey in Space, 1968) in Osmi potnik, lahko vidimo, da je prihodnosti v teh dveh filmih interpretirana zelo drugače. Medtem ko bi se 2001: Vesoljski Odiseji danes lahko posmehovali, so vesoljska plovila v Osmem potniku, glede na današnji razvoj tehnologije, veliko bolj realna.

6. Ali menite, da je tehnologijo upodabljal na negativen način?
Ko so ga spraševali o tem, je vedno povedal zgodbo o umetnem kolku svoje matere. Menil je, da nam bo tehnologija pomagala. Videl jo je kot naraven razvoj sveta. Zdi se mi, da je proteze in protetične ude risal še preden so jih dejansko razvili, že pred štiridesetimi leti, in da je današnja tehnologija dejansko podobna njegovim risbam.