Let’s Scare Jessica to Death Na smrt prestrašimo Jessico
ZDA, 1971, 35mm, 1.85, barvni, 89′, v angleščini s slovenskimi podnapisi
14.4. | 22:15 | Slovenska kinoteka
režija John D. Hancock scenarij John D. Hancock, Lee Kalcheim fotografija Robert M. Baldwin glasba Orville Stoeber montaža Murray Solomon igrajo Zohra Lampert, Barton Heyman, Kevin O’Connor, Gretchen Corbett, Mariclare Costello
SOMETHING IS AFTER JESSICA. SOMETHING VERY COLD, VERY WET…AND VERY DEAD…
Jessica (Zohra Lampert) je nedavno doživela psihični zlom. Da bi okrevala, se z možem in njunim prijateljem zateče na osamljeno kmetijo v Connecticutu. Toda čudaški domačini trojice newyorških »hipijev« ne pričakajo odprtih rok, na nekdanje posestvo družine Bishop pa se je naselila skrivnostna Emily, ki moška nemudoma očara. Duševno še vedno krhka Jessica začne kmalu odkrivati, da v tem mestecu nekaj ni čisto prav.
Hancockov srhljivi, v isti sapi nadnaravni in psihološki chiller se za svoj učinek ne zanaša na šok nasilja, krvi in »jump scare« taktik, pač pa počasi gradi svojo gosto tenzijo in zlovešče slutnje. Čeprav si je na tihem prislužil status kultne mojstrovine, ga je mojstrska umerjenost bržkone stala bolj razvpitega slovesa. Toda le kaj je lepšega od (ponovnega) odkrivanja zamolčanih biserov.
»Hancockova otožna zgodba o duhovih že več kot 40 let uživa kultni ugled. Sloveč po svoji dvoumnosti in zadržanosti (najbolj kričeč vidik je v resnici naslov) je ta film nič manj kot mojstrovina. … Čeprav pogosto razumljen kot žalostinka za upi in aspiracijami otrok cvetja, je Jessica hkrati silovita študija krhanja duševnega zdravja (so prikazni resnične ali zgolj halucinacija glavne junakinje?). Zohra Lampert s svojo izjemno, ranjeno igro izrazi več kot dovolj bolečine in zmedenosti, medtem ko Hancock spretno izrabi šepetanje glasov na zvočni kulisi, da bi še potenciral naglo stopnjevanje psihičnega razkroja. Skušnjava, da bi film začinil z bolj očitnimi trenutki šoka, je morala biti strašanska. A Hancockova pretanjena upodobitev ruralnega Connecticuta, kjer se jezera in sadovnjaki ovijajo v sence, je sama po sebi še kako zlovešča. Ko Jessicini prividi končno prevladajo nad njeno resničnostjo, postreže režiser z enim najbolj srhljivih filmskih momentov vseh časov …«
– Michael Doyle, Rue Morgue’s 200 Alternative Horror Films You Need To See