Šest žensk za morilca Sei donne per l’assassino

Mario Bava, Italija/Francija/ZRN, 1964, 35mm, barvni, 1.85, 88′, v angleščini brez podnapisov

Cameron Mitchell in Eva Bartok sta lastnika modne hiše dvomljivega slovesa. Maskirani morilec na sledi škandaloznemu dnevniku, ki vsebuje vse skrivnosti o poslovnih intrigah, izsiljevanjih, tajnih romancah in težavah z mamili, desetka njune brhke manekenke.

Hkrati počelo, mejnik in vrhunec italijanskega gialla, s katerim je Bava – komaj leto dni po črno-belem in še zadržanem Dekle, ki je vedelo preveč (La ragazza che sapeva troppo, 1963) in vrsto let pred Dariom Argentom – ustoličil standarde in konvencije avtohtonega žanra: uporabo fantazmaforične barvne palete in nizanje čudovito domiselnih in estetiziranih umorov.

»Žanr giallo se je pojavil nekje v zgodnjih 60-ih in Bavov Dekle, ki je videlo preveč štejem za njegovo rojstvo. Toda vrhunec je doživel z režiserjevim filmom Šest žensk za morilca, ki je bil izjemno uspešen in ekstremno sadističen. Bržkone je bil eden najbolj nasilnih filmov, kar smo jih do tedaj videli v ameriških kinih.Umori so fantastični, zgodba meji že na absurd, kamera pa je čudovita.«
– Joe Dante

»Šest žensk za morilca je nastal z najbolj velikodušno in prizanesljivo podporo (tako finančno kot estetsko), kar jih je bil režiser do tedaj deležen, saj ga je financiral italijansko-francosko-nemški triumvirat, ki ga ni prav nič skrbelo, kakšen vpliv bo imel film na dovzetno ameriško mladino. Tako se je rodil italijanski giallo, celih sedem let preden je Dario Argento s filmom Ptica s kristalnim perjem (L’uccello dalle piume di cristallo, 1970) iz teh stiliziranih morilskih trilerjev napravil nacionalni šport.«
– Tim Lucas, Fangoria

»Bava je bil dobrosrčen, človeški in velikodušen človek … tako skromen, da si ni nič kaj dosti mislil o sebi. Nekega dne mi je pripovedoval o prizoru, v katerem morilec potisne obraz ženske ob razbeljeno peč, pri čemer lahko slišite in vidite, kako se meso praži in cvrči, nato pa je rekel: ‘Poglej, že tri dni me mučijo nočne more zaradi tega prizora, sredi noči se zbudim čisto prepoten – pa čeprav je šlo samo za goveji zrezek!«
– Bruno Todini