KURJA POLT 5: KO NARAVA PODIVJA

Festival žanrskega filma Kurja polt praznuje in prikazuje – pogosto prvič na domačem platnu in v izvornem formatu filmskega traku – tisto čudovito bizarno, drzno in divje polje filmske ekspresije, etike in estetike, ki nosi oznake kultni, eksploatacijski, off mainstream, B film, camp. Nekateri med njimi so filmske sirote in pankrti brez pedigreja, drugi so zamolčani, spregledani, celo prepovedani filmi velikih auteurjev, spet tretji so čistokrvne žanrske klasike. Vsi skupaj pa tvorijo filmsko subkulturo, ki ima svoj credo, svoj videz, svoj kult privržencev in svoje večno mesto na kanonski margini, od koder kriči zoper konvencionalnost in konformizem množične kulture, zoper družbeni, politični in filmski status quo.

Letošnja tematska retrospektiva Ko narava podivja jemlje v razmislek bogato in razgibano zakladnico žanrskih filmov, ki jo zaobjema sintagma “nature gone wild” (tudi “nature run amok”, “nature’s revenge”, “animals attack” in tako dalje). V prvi vrsti sem sodijo filmi o “naravnih pošastih” (creature feature), ekološke grozljivke, srhljivke in znanstvena fantastika, v ohlapnejši definiciji pa še žanrski filmi o naravnih katastrofah. Prvo veliko eksplozijo creature featurejev je v 50. letih prejšnjega stoletja sprožil in podžigal zlasti strah pred posledicami jedrskih poskusov. Pogosto orjaška ali radioaktivna, vselej zlovešča in morilska narava je tu pojmovana kot grožnja človeštvu. Četudi je človek vzrok njene anomaličnosti, sta filmska zgodba in gledalec na njegovi strani; naravo je treba podjarmiti, njeno grožnjo uničiti. V teku 60. let se dvom in zaskrbljenost spričo nebrzdanega napredka znanosti še zaostrujeta, hkrati se krepi in organizira okoljevarstvena zavest in tako smo v 70. priča še drugemu, a zdaj bistveno drugačnemu valu eko-terorja. Filmi postajajo bolj naturalistični in bolj odločno simpatizirajo z naravo. Njena bitja so sicer še vedno preteča, toda človek si kazen več kot zasluži. In sodeč po neskončni paradi potencialnih predatorjev, se tega tudi dodobra zaveda. Njegov občutek krivde se zajeda v vse pore živalskega kraljestva. Paranoično domišljijo creature featurejev buri vsa, resnična in mitološka, flora in favna; vse, kar leze, drobi in lomasti, kar plava in leta, rjovi in brenči. Tu so žuželke in pajki, dvoživke in črvi, ptiči in netopirji, divje mačke in svinje, psi in medvedi, morski psi, ribe, orke in lignji, kače in krokodili, mesojede rastline, bakterije in virusi, pa prazgodovinske in fiktivne pošasti (Godzila, King Kong, volkodlak, jeti) in nazadnje še vsi njihovi križanci, živalski in antropomorfni.

Toda namen pričujoče retrospektive ni sistematični pregled ali golo nizanje tipskih primerkov, temveč razpiranje tesnih, reduktivnih definicij, da bi lahko opozorili tako na raznovrstnost žanrskih poskusov kot na možnost njihove drugačne in morda bolj kompleksne obravnave. V svobodnem, subverzivnem, pogosto ikonoklastičnem duhu filmov in avtorjev, kakršnim je festival Kurja polt posvečen, odkrivamo vidike “podivjane narave” na manj pričakovanih in nenavadnih krajih, a kot vselej v čistokrvnih kultnih klasikah in po krivem prezrtih biserih filmske preteklosti. Eden slednjih je nedvomno Dolgi konec tedna (Long Weekend, 1978) – nukleus in navdih letošnje retrospektive ter vrhunski primerek avstralskega žanrskega booma 70. let, čudovito podivjane “ozploatacije”. Ob redki priložnosti predstavljanja avstralske žanrske dediščine bomo tej posvetili poseben fokus in projekcijo pospremili še z dokumentarnim filmom Ne ravno Hollywood: Divja in zamolčana zgodba o ozploataciji! (Not Quite Hollywood: The Wild, Untold Story of Ozploitation!, 2008). Za brezčasno klasiko bo poskrbel sinonim creature feature filma, razburljiva podvodna avantura in tragična romanca Pošast iz črne lagune (Creature from the Black Lagoon, 1954), ki se vrača na platno v izvornem 3D formatu! Ker brez mravelj ne gre, bomo s slovitim oblikovalcem Hitchcockovih špic, Saulom Bassom, in pravo kurioziteto iz zakladnice obskurnih filmskih kultov, filmom Faza IV (Phase IV, 1974), orali ledino eksperimentalne znanstvene fantastike. Nato bomo Hitchcocku, ki je motiv podivjane narave prenesel v mainstream in kanonsko kinematografijo, pomežiknili še enkrat. A namesto da bi se s Tippi Hedren otepali morilskih ptičev, se bomo s Tippi Hedren in Rjovenjem (Roar, 1981), “najbolj nevarnim filmom vseh časov”, raje podali v levji brlog. Tako bo, “kot bi gledali igrano verzijo Levjega kralja, medtem ko vam Mufasa cel film pod vratom drži žiletko. Za veliki finale sta tu še velikana evropskega žanrskega podzemlja, Lucio Fulci in Walerian Borowczyk. Fulcijeva ultrakultna zombijada in mejnik splatter filma Zombi 2 (1979) nam bo v enem najbolj neverjetnih prizorov žanrskega panteona zagotovil obveznega morskega psa in, kajpak, figuro zombija – vse od Romera največjo naravno katastrofo in utelešenje človeškega kvarnega vpliva par excellence. Letošnja polnočna ekstravaganca pa se poklanja razuzdanim križancem erosa in tanatosa, tako imenovani filmski “horrotiki”: njenemu ultimativnemu remekdelu, filmu Zver (La Bête, 1975) Waleriana Borowczyka, in njeni sodobni, ženski različici, kratkometražcu Queen Kong (2016) Monice Stambrini.

Častni gost letošnje edicije in avtor v fokusu sekcije poklon bo belgijski režiser Fabrice du Welz. Strastni cinefil in rojeni filmar. Eden najbolj izvirnih in suverenih avtorskih glasov sodobnega žanrskega filma ter ključnih predstavnikov neformalnega filmskega gibanja, ki se ga je na začetku tisočletja prijela oznaka “novi francoski ekstremizem” (pa naj se je ti filmarji še tako otepajo). Leta 2015 smo na festivalu predvajali du Welzov tretji celovečerec Aleluja (Alléluia, 2014), zato se tokrat vračamo k počelom. Ob zgodnjih delih Vinyan (2008) in Kalvarija (Calvaire, 2004) na 35-milimetrskem traku bo avtor predstavil svoj carte blanche izbor, mojstrovino svetovnega filma Manila v krempljih luči (Maynila sa mga Kuko ng Liwanag, 1975) v režiji velikana filipinske kinematografije Lina Brocke.

Geografsko nič manj razgibana sodobna sekcija bo na videz bombastična, a v duhu sila nostalgična. Najnovejši film festivalskega ljubljenca S. Craiga Zahlerja, Ravs v zaporniškem krilu (Brawl in Cell Block 99, 2017), je avtentična vrnitev k ultranasilnemu šundu in grindhousu 70. let, spotoma pa nam podari še Dona Johnsona, kot smo si ga (neza)vedno želeli. Mojster meča 3D (San shao ye de jian 3D, 2016) v režiji in produkciji hongkonških legend Dereka Yeeja in Harka Tsuija premore vso ezoterično romantiko in humorno samoironijo šaolinskih wuxia klasik iz zlate dobe Shaw Brothers produkcije. Toda tokrat v ponorelo inovativni, steroidni formi hongkonške 3D tehnologije, ki ji na svetu ni para. In za konec še dvojna doza našega najljubšega junaka. Sublimno utelešenje filmske zabave, v en dih junaški ep, ljubezenska zgodba, vojni spektakel in tollywoodski muzikal, se vrača na platno v vsem svojem blišču – kot maratonski dvojček Bahubali: Začetek (Baahubali: The Beginning, 2015) in Bahubali 2: Zaključek (Baahubali 2: The Conclusion, 2017). Za okrepčilo bo poskrbljeno.

V sodelovanju z Univerzo Northumbria iz angleškega Newcastla, kjer je na delu pravi možganski trust kultnega in žanrskega filma, že drugo leto zapored pripravljamo tudi strokovno Konferenco kultnega filma. Poleg starih festivalskih znancev, dr. Steva Jonesa in dr. Russa Hunterja z Univerze Northumbria, bo z daljnega Melbourna in Univerze RMIT k nam pripotovala dr. Alexia Kannas in s predavanjem o vlogi odročnega avstralskega podeželja (“outback”) v avtohtonem žanrskem filmu zaokrožila naš ozploatacijski fokus.

Ne bodite hišne miške. Pridružite se kurjepoltni karavani in prebudite svojo spečo pošast!
Maša Peče in Festival Kurja polt