GOSTJE

Joël Séria (Francija), francoski režiser in scenarist, je že s celovečernim prvencem, subverzivnim, antiklerikalnim Mais ne nous délivrez pas du mal (Nikar ne reši nas hudega, 1970) razvnel duhove domače javnosti in cenzorjev. Toda transgresivna mojstrovina, ki je bila v Franciji sprva prepovedana, si je s časom upravičeno prislužila kultni status. Najbolj poznana med režiserjevimi deli je začinjena in obešenjaška komedija o prodajalcu dežnikov, ki ljubi ženske zadnjice, Les galettes de Pont-Aven (1975). Glavno vlogo tu odigra priljubljeni francoski igralec Jean-Pierre Marielle, režiserjev zvesti sopotnik, ki ga srečamo tudi v filmih Charlie et ses deux nénettes (1973) in Les 2 crocodiles (1987). Režiserjeva prva igralska muza pa je njegova življenjska sopotnica, igralka Jeanne Goupil, ki je pri rosnih dvajsetih zaigrala že v prvencu. Mojstru nesramno predrzne komike, sočnega sarkazma in transgresije so se z obsežno retrospektivo leta 2018 poklonili tudi v Francoski kinoteki.

Jeanne Goupil (Francija) je svojo igralsko kariero začela ob boku Catherine Wagener v celovečernem prvencu režiserja in kmalu soproga Joëla Sériaja Mais ne nous délivrez pas du mal (1971). S svojim nedolžnim, dekliškim videzom je bila takrat dvajsetletna Jeanne kot nalašč za vlogo vražje najstnice Anne in kasneje še punčkaste Marie v filmu Marie-poupée (1976). S Sériajem sta posnela še vrsto filmov celovečernih in televizijskih filmov, med njimi Charlie et ses deux nénettes (1973) in Les galettes de Pont-Aven (1975). V slednjem so na ogled tudi njena slikarska dela, podpisana s psevdonimom (in bržkone igralkinim dekliškim imenom) Jeanne Krier. S slikarstvom pa se Jeanne ukvarja še danes. Na Festivalu Kurja Polt bomo imeli aprila edinstveno priložnost videti Jeanne Goupil v njeni zloglasni vlogi na platnu in nato še na odru.

Jörg Buttgereit (Nemčija) je berlinska underground ikona, trash pesnik, pankerski nadrealist in kultni režiser, tako filmov kot radijskih in gledaliških iger ter glasbenih spotov. Specializirani kritiki, teoriji in fandomu horror žanra je najbolj znan po zloglasnih filmih Nekromantik (1987) in Nekromantik 2 (1991). Je avtor izjemne metafilmske meditacije o samomoru Der Todesking (1990) in enega najbolj izvirnih prispevkov k podžanru serijskega morilca Schramm (1993), ki ga mnogi smatrajo za vrhunec režiserjevega opusa. Njegovi filmi, tako kratki kot celovečerni, se oplajajo z motivi nekrofilije, samomora, (samo)kastracije, (samo)mutilacije, filmskih pošasti in pošastne figure očeta, ter pogosto prepletajo elemente nacistične in Heimat, punk in industrial, klasične horror in stripovske ikonografije. Po svoji produkcijski realnosti in etosu pripadajo undergroundu. Po svoji formi in filmski govorici so hkrati eksperimentalni in art filmi.

Karpo Godina (Slovenija) je filmski režiser, direktor fotografije in eden ključnih predstavnikov jugoslovanskega črnovalovskega gibanja. Ob nabritih celovečercih, kot so Splav Meduze (1980), Umetni raj (1990) in Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), so bržkone še vplivnejši Karpovi kratkomtrežaci, med njimi Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk (1970) in Zdravi ljudje za razvedrilo (1971), ki jih je začinil s svežim formalističnim pristopom in v njih združil ljubezen do človeštva s prezirom do avtoritet. Kot direktor fotografije je sodeloval denimo z Lordanom Zafranovićem (Okupacija u 26 slika, 1978) in Želimirjem Žilnikom (Rani radovi, 1969). Za svoje delo je prejel številne nagrade, z retrospektivo pa so se mu leta 2018 poklonili v slovitem newyorškem Muzeju moderne umetnosti MoMA. Nagrado Underground Spirit, ki jo je leta 2016 prejel v Paliću za izjemno delo na področju neodvisnega filma, je pospremil z besedami: “Vsi moji filmi imajo posebno sporočilo in meni je bilo pomembno le to, da sem ujel duha časa.” V filmu The Making of Sonje Henie ga je ujel v akciji!

M3NSA in Wanlov the Kubolor, ganska glasbenika, MC-ja in filmarja, ki skupaj ustvarjata pod imenom FOKN Bois, sta našo pozornost najprej vzbudila z absurdno komičnim in subverznivnim “drugim prvim pidžin ingliš muzikalom na svetu” Coz Ov Moni 2: FOKN Revenge (2013). Slednjega predstavljata tudi na letošnji Kurji Polti, projekciji pa sledi še koncert v klubu Channel Zero, kjer ju bo okrepil tretji član, klaviaturist András Weil. Čeprav jima redno poskušajo prilepiti trendovsko etiketo afrobeata, se večna provokatorja iz Akre nikoli nista zares identificirala z vsem, kar ta popularna, a pogosto površinska oznaka predstavlja. Zato sta v svojem tipično norčavem tonu vse skupaj obrnila na šalo in nov EP, na katerem gostujejo vzhajajoči zvezdniki “hiplife” scene Mr Eazi, Medikal, Sister Deborah, Dex Kwasi, King Stunn in high-life ikona Gyedu Blay Ambolley, poimenovala Afrobeats LOL (2019). Zaradi njune iskrive kombinacije duhovitih domislic in politične nekorektnosti nekateri FOKN Bois označujejo za “the cutting edge of satire in African hip-hop” (Afropop Worldwide), drugi ju imajo za afriški odgovor na Outkast – a mnogim je zdaj že postalo jasno, da gre od ekscentričnega dvojca, ki svojo glasbo označuje za “gospel porn rap”, vedno pričakovati nepričakovano. This is not an African thing…Just do the FOKN thing!

Alan ‘Ssali’ Hofmanis (ZDA/Uganda) je v New Yorku nekoč delal kot filmski kurator in festivalski direktor. Nato je nekega dne na youtube zagledal napovednik za “prvi ugandski akcijski film” Who Killed Captain Alex? (Kdo je ubil kapitana Alexa?, 2010), nemudoma spakiral kovčke in se odpravil v Kampalo. V tamkajšnjem samorastniškem studiu Wakaliwood, ki ga je v slumu Wakaliga ustanovil ugandski režiser Nabwana I.G.G., zdaj že deset let deluje kot producent, “muzungu” akcijski zvezdnik in ambasador Wakaliwooda v svetu. Z Isaacom Nabwano je posnel film Bad Black (Huda Črna, 2016), dobitnika nagrade občinstva na festivalu Fantastic Fest v Austinu, in otroško akcijsko kungfu komedijo Crazy World, ki je bila lani premierno prikazana na festivalu TIFF v Torontu. O njunem sodelovanju pravkar nastaja tudi dokumentarni film.

Elvis Homan (Slovenija), bobnar in komponist, deluje kot član zasedb Quartzite 4tet, Marco Apicella Trio in The Celestial Turkey, razvija pa tudi solo projekt, osredotočen na filmsko glasbo. Izdal je pet samostojnih albumov in tri kot gostujoči glasbenik. Redno nastopa na festivalih in dogodkih, kot so North Sea Jazz Festival, Otis Park Festival, Maas Theater, De Doelen, Tivoli Vredenburg in drugih. Vodi tudi lastno glasbeno agencijo Coxa Abstract, je član De BIM, producira za La Cueva Audio Production in uči na glasbeni šoli v Rotterdamu. Elvis Homan in Boštjan Simon (Slovenija) bosta z izvirno kompozicijo v živo uglasbila nemi film Häxan (Čarovnica, 1922). 

foto: Žiga Koritnik

Boštjan Simon (Slovenija), saksofonist in skladatelj, se je po diplomi iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študiju jazzovskega saksofona v Amsterdamu osredotočil na ustvarjanje glasbe v okviru avtorskih projektov in številnih sodelovanj. Je ustanovni član zasedb Big Band Nova, Trus!, There Be Monsters, Vanilla Riot, Velkro, Litošt in Orkester brez meja. Sodeluje z Big bandom RTV Slovenija, novogoriškim Big bandom Nova in orkestrom Trieste Early Jazz Orchestra, s katerim je v letu 2018 posnel ploščo. Na slovenskih in mednarodnih odrih je muziciral z raznolikimi glasbeniki, kot so Zlatko Kaučič, Trevor Watts, Giovanni Maier, Jasper Stadhouders, Jasper Blom, Saša Nestorović, Peter Epstein, Tomaž Grom, Massimo de Mattia, Simone Zanchini, Arthur Majewski, Dave Binney, Guillaume Orti in drugi.

KONFERENCA KULTNEGA FILMA

Dr. Claire Nally je izredna profesorica moderne in sodobne književnosti na Univerzi Northumbria. V raziskovalnem delu se specializira za področja irskih in neo-viktorianskih študij ter študij spola in subkultur. Je avtorica monografij Envisioning Ireland: W. B. Yeats’s Occult Nationalism (2009), Selling Ireland: Advertising, Literature and Irish Print Culture 1891–1922 (z Johnom Strachanom, 2012). Je sourednica zbornika o W. B. Yeatsu, dveh zbornikov s področja študij spola in serije knjig v zbirki ‘Gender and Popular Culture’ založbe Bloomsbury (z Angelo Smith). Objavila je številne strokovne članke na temo gotske (goth) in steampunk subkulture. Pri založbi Bloomsbury je leta 2019 izšla njena monografska študija Steampunk: Gender, Subculture and the Neo-Victorian.

Dr. Russ Hunter je višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Oddelku za umetnost Univerze Northumbria v angleškem Newcastlu. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na italijanski žanrski film, evropski horror film in festivale žanrskega filma. O različnih vidikih italijanske in evropske žanrske kinematografije je objavil že vrsto člankov in monografij. Je sourednik zbornika Italian Horror Cinema (s Stefanom Baschiero, 2016). Trenutno pripravlja monografijo Italian Horror: A History, ki bo izšla pri založbi Edinburgh University Press. Prispevke je objavil v številnih filmskih enciklopedijah in vodnikih, aktivno pa sodeluje tudi z vrsto evropskih žanrskih festivalov.

Dr. Alexia Kannas je predavateljica medijskih in filmskih študij na Šoli za medije in komunikologijo Univerze RMIT v avstralskem Melbournu in sopredsednica raziskovalnega kolektiva Screen & Sound Cultures Research Group. V svojem raziskovalnem delu se posveča vidikom kultnega in žanrskega filma ter filmske igre. Je avtorica monografij Deep Red (Columbia University Press/Wallflower, 2017) in GIALLO: Genre, Modernity and Detection in Italian Horror Cinema (SUNY, 2020).

Dr. Steve Jones je predstojnik medijskih študij na Oddelku za sociologijo Univerze Northumbria v Newcastlu, Velika Britanija, ter izredni profesor raziskovalec na Oddelku za pravo Univerze Carleton v Ottawi, Kanada. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na vprašanja spolnosti, nasilja, etike in sebstva znotraj horror žanra in pornografije. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw (2013). Prispevke objavlja v znanstvenih revijah in forumih Feminist Media StudiesSexuality & CultureSexualitiesPorn Studies in Film-Philosophy. Je tudi član uredništva znanstvene revije Porn Studies. Njegova objavljena dela so brezplačno na voljo na povezavi http://www.drstevejones.co.uk/publications.html.

FILMSKA STROKA

Daniel Cohen (Francija) je umetniški direktor Evropskega festivala fantastičnega filma v Strasbourgu in vse od najstniških let velik ljubitelj žanrskega filma in fantastičnih svetov. Leta 1999 se je v domačem Strasbourgu najprej zaposlil kot kinooperater v art kinu. Leta 2006 je ustanovil Spectre Films in organiziral svoj prvi festival, retrospektivo legendarne britanske produkcije Hammer Studios. Leta 2008 je pod okriljem Spectre Films ustanovil Evropski festival fantastičnega filma v Strasbourgu (Le Festival Européen du Film Fantastique de Strasbourg). Na filmskih tržnicah mednarodnih festivalov redno opreza za novimi filmi, deluje kot član festivalskih žirij in tekom leta vodi žanrski filmski klub v Strasbourgu.

Mario Kozina (Hrvaška) je v Zagrebu delujoči filmski kritik in urednik filmske revije Filmonaut. Je tudi eden od selektorjev zagrebškega Festivala eksperimentalnega filma in videa 25 FPS ter stalni sodelavec Zagreb film festivala in Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu. Leta 2016 je prejel nagrado Vladimirja Vukovića za najboljšega filmskega kritika, ki jo podeljuje Društvo hrvaških filmskih kritikov in kritičark. Je tudi programski vodja zagrebškega kina Kinoteka (https://kinokinoteka.hr/).