MARIO BAVA 101

Horror maestro Mario Bava (1914–1980) se je rodil v San Remu kot sin mojstra snemalca in umetnika posebnih učinkov, Eugenia Bave. Odraščal je ob očetovih zgodbah o levih, ki so na snemanju legendarnega Quo vadis? grizli statiste, »med miniaturo in prgiščem sulfata … To so bili junaški časi, polni pionirjev tega novega, dvodimenzionalnega sveta. Specializiranih poklicev še ni bilo. S cianidom in sulfatom se je delalo kemične fundije. Sam sem držal en konec filma, medtem ko ga je oče nad kuhinjskim koritom drgnil z vato in zraven pazil, da ni kaj kapnilo v solato! To je nenazadnje razlog, zakaj sem postal obrtnik: rano otroštvo sem preživel v očetovi delavnici, ki je bila kot atelje renesančnega slikarja. Vse sva morala narediti z lastnimi rokami in reševati probleme samo s pomočjo svojih možganov in entuziazma. Tisto, kar je štelo, je bil rezultat, nikoli denar.«

mario_bava_101
Bava z Jacqueline Pierreux © 2007 Video Watchdog

Mario Bava je kmalu postal tihi fenomen Hollywooda na Tiberi. S svojo neverjetno iznajdljivostjo pri izdelavi posebnih učinkov in izjemnim občutkom za filmsko fotografijo je rešil prenekatero produkcijo v stiski. Kot snemalec in direktor fotografije je delal z režiserji, kot so G. W. Pabst, Roberto Rossellini, Jacques Tourneur, Riccardo Freda in Raoul Walsh, ter marsikaterega njihovih filmov celo anonimno dokončal. V lastni, 19-letni karieri režiserja je ustvaril več kot dvajset filmov, večinoma v žanrih grozljivke in srhljivke, a snemal je tudi pustolovske filme, peplume, vesterne, komedije, znanstveno fantastiko in celo erotično komedijo. Kot režiser je izpilil samosvojo govorico sprva ekspresivne črno-bele fotografije, nato halucinantnih barvnih odtenkov, grotesknih, hiperstiliziranih umorov in za italijanski žanr značilno zamotanih zgodb, polnih Bavovega nežnega in subtilnega, a hkrati pikrega in sarkastičnega, kot britev ostrega smisla za humor.

Prijazen in preprost človek, »gentleman stare šole«, je bil preskromen, da bi sprejel povabilo Dina De Laurentiisa, naj vendar pripotuje v Ameriko in reši rimejk King Konga (1976). Povabilo, ki ga je nato sprejel Carlo Rambaldi, kar ga je prek Bližnjih srečanj tretje vrste pripeljalo do oskarjev za posebne učinke pri filmih E.T. in Osmi potnik.

Čeprav na domačih tleh dolgo spregledan, je bil Bava vendarle veliki pionir italo-horrorja. Ustoličil je tehnične, formalne in narativne standarde italijanske gotike in žanra giallo – baročna prizorišča, barve in osvetljavo, skrajno stilizirano fotografijo, neobičajne plane in premike kamere, obsesivno zoomiranje, absurdne zaplete onkraj logične kavzalnosti, lik morilca v usnjenih rokavicah, neskončno kopičenje njegovih ženskih žrtev … Z zrcali in slikarijami na steklo, miniaturami in maketami, večkratnimi ekspozicijami, dimom ter lučmi in masko po natančno odmerjenem barvnem ključu je izumljal postopke in prizore, ki so si jih kasneje izposojali Coppola (Drakula), Burton (Brezglavi jezdec), R. Scott (Osmi potnik) in Fellini (Toby Dammit). Bil je režiser neznatnih proračunov in neznanske domišljije.


»Še preden so ljudje vedeli, kaj so kultni filmi, so bili Bavovi filmi kultni.«
– Joe Dante

»Mario Bava je moj najljubši režiser, ker ti zleze pod kožo, v nezavedno, in tam ustvari čudovite podobe, ki te prestrašijo do kosti. Je resnični mojster in nič se ne more primerjati z njegovimi filmi.«
– Sam Raimi
 
»Zavračati moramo idejo uradne filmske zgodovine, vzvišene procesije ‘pomembnih del’, ki zamolči nekatere najbolj vznemirljive filme in filmarje. Kariera Maria Bave – tako kot kariere Samuela Fullerja, Edgarja G. Ulmerja ali Raoula Walsha – priča o tem, kako osvobajajoče je delati, če ti nad glavo ne visi vprašanje prestiža in pomembnosti. Bolj je žanr nečasten in proračun neznaten, manj je na kocki in več svobode imaš za eksperimentiranje in raziskovanje novih teritorijev. Še zlasti, če si tako nadarjen in iznajdljiv, kot je bil Bava.«
– Martin Scorsese

»Medtem ko so drugi filmi prihajali in odhajali, nisi Bavovih nikoli pozabil, ker so te zadeli v živo. Resnično je bilo tako – kot da bi sanje oživele.«
– Tim Burton
 
»Mario Bava je eden izmed peščice, morda petih režiserjev, ki so bili moji prvi heroji.«
– Quentin Tarantino
 
»Za ljubitelje grozljivke je odkritje filmov Maria Bave med najdragocenejšimi zakladi, ki jih ta žanr ponuja. Bavov občutek za čudaško, nezemeljsko atmosfero ostaja brez primere in edinstven kot podpis. Kot edini med sočasniki so njegovi filmi predstavljali žive podobe tako eksplicitne kot sugestivne groze. Brez oklevanja in strahu je upodabljal najbolj okrutne smrti s pretresljivo lepoto.«
– Tim Lucas, urednik revije Video Watchdog in Bavov življenjepisec

»S svojo izjemno kompleksnostjo se Bavovi filmi upirajo analizi. Napak bi bilo, če bi ga kot režiserja primerjali s Terenceom Fisherjem ali celo Todom Browningom. Resda je delal v vseh žanrih, toda njegovi filmi vse žanre hkrati presegajo. /…/ Če Bava ni najboljši, potem je nedvomno najbolj oseben režiser grozljivk vseh časov – in morda edini genij.«
– Jean-Marie Sabatier, Les classiques du cinéma fantastique
 
»Bavova dela, še posebej po filmu Šest žensk za morilca (Sei donne per l’assassino, 1964), kjer se njegov pristop popolnoma ločuje od predlog, ki so do tedaj obstajale, so zelo hitro dosegla resnično avtonomnost. Poslej bodo njegovi lastni filmi pomenili matrico za različne podžanre, njihove razločne sledove pa lahko razberemo tudi v najsodobnejši ameriški kinematografiji. Bava torej ni zgolj najbolj nadarjen med malimi mojstri manierizma. Brez dvoma je eden redkih žanrskih ustvarjalcev, morda celo edini, ki je bil sposoben preskoka v sodobnost, ki mu je uspel radikalen prelom (žal mu v tej smeri nihče ni sledil, razen v degradirani ali pa ‘osladkani’ obliki) z dotedanjo pripovedniško retoriko. Prezir ali ignoranca, ki jo je deležen s strani cinefilije, navezane na tradicionalne koncepte (pa najsi bodo ti še tako okosteneli) kinematografije, ki jo označujejo kot klasično, sta zelo zgovorna. Bavi pripisujejo ‘nakičenost’, za to obsodbo pa se v resnici skriva zavračanje bleščečega, edinstvenega pristopa, ki razgalja vso trivialnost mentalnih struktur, zaradi katerih stereotipi postajajo potrošniška dobrina, in ki jih s tem tudi transendira.«    
– Jean-François Rauger, ob retrospektivi Maria Bave v Francoski kinoteki
 
»Bil je mojster gibanja kamere. Način, na katerega je sekvenci vdahnil emotivni naboj z enim samim premikom ali spustom kamere, je bil nekaj genialnega. Tako kot pri Hitchcocku vožnje in žerjavi niso bili sami sebi namen, temveč so mu služili kot izrazna sredstva. Dober gib kamere je le tisti, ki proizvede učinek. V tem je bil Bava mojster brez primere.«
– Dario Argento
 
»Imel je nabrit, skoraj britanski smisel za humor, ki je nepogrešljiv pri ustvarjanju takšnih filmov, saj vedno stopaš po tanki liniji, balansiraš na rezilu britve in moraš biti sila pazljiv, če nočeš ljudi nasmejati, namesto da bi jih prestrašil. Moj oče je bil fatalist, močno je čutil prezenco smrti kot neizbežnega dogodka, ki napravi konec vsem našim pričakovanjem. Morda je s svojimi filmi poskušal celo zmanjšati pomen smrti, ga izničiti. Mislim pa, da je v njem tudi tlelo hrepenenje po neznanem, po nepričakovanem. Fantastika je namreč tudi tisto, za kar si želimo, da bi se zgodilo, in možnost, da se pripeti nekaj drugačnega, kar nas potegne iz vsakdanjega življenja.«
– Lamberto Bava

»Z Bavo sva pogosto sodelovala. Vedno je bil dobre volje in sijajno sva se razumela. Bil je neizmerno iznajdljiv in reševanje najbolj zapletenih tehničnih težav med snemanjem ga je izjemno zabavalo. Nekoč (in ne pozabite, da je bil filmski trak nekoč veliko manj občutljiv kot danes) je posnel prizor ob sončnem zatonu z igralci v bližnjem posnetku – takrat je to veljalo za nekaj nemogočega. Pri filmu Vampirji (I vampiri, 1957) smo ustvarili vse eksterierje v majhnem vrtu znotraj studia Scalera, pa še Francozi niso mogli verjeli, da sta naša Montmartre in Sena narejena s pomočjo ‘matte’ slik na steklu! Mario je bil tisti, ki je ustvaril pošast v filmu Caltiki, il mostro immortale (1959) z uporabo – še sam nisem mogel verjeti – vampov. Vsi posebni učinki v filmu so bili plod njegovega genija, moj prispevek je bil neznaten. Drugi režiserji so ga poklicali vselej, ko so naleteli na težave, in Mario ni nikoli odrekel pomoči. Iz nekaj ducatov statistov je znal na platnu ustvariti številčne vojske, vedno z nasmeškom na obrazu.«
– Riccardo Freda
 
»Bil je izjemno prijazen človek, vselej pri volji za šalo in smeh, skromen in sproščen … preprost mož, gentleman stare šole, kakršnega danes ne boste srečali, še zlasti ne v filmskem poslu. /…/ Eden največjih, a tudi najbolj podcenjenih umetnikov, kar jih je kdaj premogla italijanska filmska industrija.«
– Luigi Cozzi

»Bava je bil genij, katerega edina hiba je bila, da se je rodil v Italiji. Če se ne bi, bi bil slaven kot Hitchcock in priznan za enega velikih mojstrov suspenza. /…/ Sam se je imel vedno samo za obrtnika. Ko so začeli francoski kritiki pri Cahiers in Positif opevati njegove filme, mi je rekel: ‘Bruno, pa saj so zmešani!’ Tudi v Ameriko ni hotel, pa čeprav je dobil toliko ponudb. Dino [De Laurentiis] ga je vabil k filmu King Kong (1976) in svetoval sem mu, naj sprejme ponudbo, pa mi je odvrnil: ‘Daj no daj, jaz sem navajen delati z nekaj vrvicami, tam pa uporabljajo računalniške efekte. Po prvih treh dneh bi me vrgli na cesto!’««
– Bruno Todini
 
»Mario Bava je bil morda najpomembnejši režiser mojega življenja. Zagotovo pa najbolj človečen.«
– Daria Nicolodi

»Če samo pomislim, kako prijazen, poštirkan dečko sem venomer bil, tako krotek in plah, da ne bi niti mravlje pohodil, ker cenim in spoštujem vsa živa bitja … Zdaj pa se utapljam v potokih krvi, polnih vampirjev in okostnjakov!«
– Mario Bava
 
»Veste, s filmom sem se rodil. Moj oče je kot snemalec soustvaril mnogo legendarnih nemih filmov; bil je umetnik, senzibilen in zelo nadarjen. Zato je tudi nehal snemati. Ker pa brez filma ni mogel zdržati, je začel ustvarjati posebne učinke. Odraščal sem opazujoč očeta pri delu in se od njega ogromno naučil. Sprva sem hotel postati slikar, toda to ni bilo donosno delo, pa sem pustil slikanje in stopil po stopinjah svojega očeta. Zdaj sem režiser in moj sin je moj pomočnik režije. Svaril sem ga pred filmom, pa me ni poslušal: bržkone gre za neko družinsko razvado.«
– Mario Bava
 Bava_Copyright 2007 Video Watchdog
© 2007 Video Watchdog

»Moj oče je nosil metuljčka in baretko à la Raffaello: bil je umetnik. Pravi boemski umetnik. Slikar, kipar, fotograf, kemik, električar, medij in izumitelj, leta in leta je preučeval perpetuum mobile. Leta 1908 je vstopil v svet filma – toda to je dolga zgodba. Preteklost je pustil za sabo in se s celim srcem vrgel v sedmo umetnost; postal je snemalec (takrat še ni bilo poklica direktorja fotografije). Mnogo let kasneje sem se rodil jaz, med miniaturo in prgiščem sulfata. Pri treh letih sem se igral z drobci kalijevega cianida … Moj oče se ni nikoli bal, da bi se zastrupil. Vedel sem, da je to strup in da si ne smem oblizniti prstov.«
– Mario Bava
 
»Filme sem moral vedno posneti na hitro: pri najboljšem sem imel dvanajst dni. Vse sem moral imeti v glavi. Snemal sem z jasno zamišljeno montažo, tako da sem natanko vedel, kje napraviti rez, da ne bi šlo čisto nič vnemar, niti pedenj filma. Film sem posnel s samo 2500 metri traku, medtem ko so se ameriški režiserji, denimo Raoul Walsh, radi ‘zavarovali’, kot se reče. Včasih so za en prizor porabili celo 20 posnetkov, ker so se bali, da jim bo kakšna malenkost pri montaži umanjkala. Tako sem nekoč rekel Walshu: ‘Zakaj ne posnameš celega filma še tako, da ves čas snemaš samo nedrček, medtem ko nekdo v offu prebere ves dialog? Saj veš, za vsak slučaj, če bi kaj zmanjkalo …’ Razumel je mojo šalo in bruhnil v smeh.«
– Mario Bava

»V Ameriki bi lahko počel, kar bi si zamislil. Pa nisem šel. Zato ker meni, pa tudi moji generaciji, film pomeni nekaj, kar je treba ustvariti zgolj z domiselnostjo, brez neznanskih proračunov. Ustvariti nekaj malodane iz nič. To je izziv. Če imaš denar, kot ameriški producenti tule v Italiji, potem lahko film posname vsak. Ampak kakšen je smisel tega? Kje je tisti izziv za možgane, če imaš že vse od začetka na pladnju? De Laurentiis ni imel pojma, kako naj zaključi King Konga (1976). Imeli so velike tehnične težave. Snemanje je bilo že mesec dni ustavljeno. Ponudil mi je 100.000 dolarjev, da bi mu rešil film. Toda moral bi se preseliti v Ameriko. Tega pa nisem hotel.«
– Mario Bava
 
»Razen mnogih mojstrovin, kot so Chaplinovi filmi ali, denimo, Na Zahodu nič novega (All Quiet on the Western Front, 1930), si pri gledanju filma, ki je bil posnet deset let poprej, ne morete kaj, da se ne bi smejali. Pri grozljivkah je to še hujše … Že po dveh letih so zastarele. /…/ Nedavna preteklost nas spravlja v smeh, medtem ko nas oddaljena gane do solz.«
– Mario Bava

Karloff_Bava_Copyright 2007 Video Watchdog
Bava in Karloff © 2007 Video Watchdog