ZABAVIŠČNI PARK

Starejši možakar v beli obleki tava po pittsburškem zabaviščnem parku, kjer ga na vsakem koraku pričakajo nova ovira, neprijazen obraz, absurd in ponižanje. Leta 1973 je dobrodelna organizacija Lutheran Services povabila horror mojstra Georgea Romera, naj zanjo posname poučen, svarilen film o poraznem ravnanju in predsodkih družbe do svojih starejših generacij. Skoraj pol stoletja izgubljena mojstrovina jezne in družbeno angažirane nadrealistične groze, ki se kosa z najsijajnejšimi zombi filmi očeta sodobne grozljivke, je luč dneva nedavno ugledala po zaslugi Fundacije Georgea A. Romera in nove 4k digitalne restavracije.

»Kako primerno je, da George Romero, avtor zombijade, kot jo poznamo, lansira nov film tako rekoč iz groba. Skoraj petdeset let po tistem, ko je bil posnet, zavržen in označen za izgubljenega, se Zabaviščni park vrača med žive – in, kar ni nič manj pomembno, dokazuje, da ga je bilo vredno čakati. Romera smo izgubili pred štirimi leti, a moč njegovega posthumnega dela – da o obstoječem korpusu ne govorimo – zagotavlja, da bo njegova dediščina živela še dolgo. /…/ Čeprav je škoda, da Zabaviščnega parka tako dolgo ni bilo moč videti, je nekaj naravnost pankerskega v tem, da te nekdo plača, da posnameš izobraževalni film o nevarnosti predsodkov do staranja, ti pa napraviš nekaj tako odbitega, da naročnik filma sploh noče obelodaniti – in ta podvig nato naslediš še z dvema absolutnima klasikama horror žanra. Zaradi časa njegovega nastanka je še posebej mikavno razmišljati o filmu v odnosu in dialogu z Romerovim projektom »živih mrtvecev«, kot bi sporočal: starati se je bedno, a veliko bolje od alternative.«
– Michael Nordine, Variety