MONA LISA IN KRVAVA LUNA

Skrivnostno dekle korejskega porekla neke noči pobegne iz psihiatrične bolnišnice. Ko Mona Lisa Lee (Jeon Jong-seo) a svojimi nadnaravnimi močmi kot tempirana bomba tava po prostosti, jo pod okrilje vzame pretkana striptizeta, ki ima za dekletove posebne sposobnosti svoje načrte. Najnovejši film Ane Lily Amirpour (A Girl Walks Home Alone at Night), z neonom in B-filmsko estetiko nasičena pravljica za odrasle, srčna sci-fi komedija in bizaren fantazijski triler, se odvija na polnočnih ulicah New Orleansa, kjer kick-ass Kate Hudson med drugim uprizori najpočasnejši beg pred policijo, kar ste jih kdaj videli.

»Kot če bi za trakcem svojih bleščečih tangic našli zmečkan in zamaščen bankovec, ko bi ga razvili, pa bi z njega bolščal debelušni obraz Bena Franklina z dolarskega stotaka – tretji celovečerec Ane Lily Amirpour je prisrčno, umazano presenečenje, ki postane še toliko bolj prisrčno in umazano, ker se vam niti sanja ne, s čim ste si ga zaslužili. Na beneškem festivalu – kjer se je Mona Lisa in krava luna vtihotapil v tekmovalni program – smo imeli, hihitajoč se za maskami spričo njegovega kričečega, a radostnega žanrskega ekscesa, vsekakor občutek, da počnemo nekaj porednega, a nas za to nihče ne krega. Ko skuša na neki točki filma zbegani policaj, ki ga igra Craig Robinson, razumeti, kako se je po skrivnostnem srečanju z naslovno Mono v njegovem kolenu znašla krogla, mu bržkone sleparska vedeževalka reče: ‘Vuduja ne izbereš ti, sinko. Vudu izbere tebe.’ In tokrat /…/ je filmski vudu nedvomno izbral Ano Lily Amirpour, saj je ustvarila film, ki tuli – in mežika – pod veliko, rdečo polno luno Louisiane. Mona Lisa in krvava luna je fantastičen.«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Tako kot prejšnji filmi Ane Lily Amirpour je tudi Mona Lisa in krvava luna osvežujoče nepredvidljiv, kot da režiserka še sama ni vedela, kaj se bo zgodilo, ko je začela pisati scenarij. Začne s preprosto zamislijo – kaj če bi v New Orleansu obtičala ženska s supermočjo brez prijateljev? – in od tam nadaljuje, od prizora do prizora, v iskanju najbolj smešnih, strašljivih ali najbolj ganljivih srečanj. Ta film je kot eksistencialistična umetnost, ki z vsakim korakom svoje junakinje v vsakem trenutku odkriva svoj smisel.«
– Noel Murray, Los Angeles Times