HANAGATAMI

Japonska, spomladi 1941. Mladi Toshihiko se iz Amsterdama vrne v idilično obalno mestece Karatsu, da bi obiskal svojo teto in bolno sestrično Mino. Vpiše se v tamkajšnjo šolo in se kmalu spoprijatelji s pisano druščino vrstnikov. A medtem ko se cvet mladosti prepušča odkrivanju mlade ljubezni in smisla življenja, na obzorju že grozi neizbežna vojna.

Mojster Nobuhiko Obayashi, avtor ultrakultne psihedelične horror komedije Hausu (1977), se je vrnil k svojemu prvemu, nikoli realiziranemu scenariju in pri dobrih osemdesetih uresničil dolgoletne filmske sanje. Brezčasna alegorija nedolžne mladosti, žrtvovanje na oltarju vojne, se v rokah večno nekonvencionalnega filmskega vizionarja in gorečnega humanista prelevi v avantgarden vročični sen. Hipnotična, halucinantna in presunljiva pacifistična mojstrovina.

“Najnovejše delo Nobuhika Obayashija je film, ki nima primerjave.”
– Robbie Collin, The Telegraph

“V kratkem prologu, ki filmu podeli osebno razsežnost, pripovedovalec/režiser gledalca opomni, da to, kar sledi, ni nostalgija, temveč bolečina spričo vsega, kar je uničila in odnesla vojna. To urgentno in univerzalno sporočilo bi se v bolj konvencionalnem filmu zlahka izgubilo, tu pa eksplodira v osupljivem, ikonoklastičnem režijskem slogu navdihnjenega kršenja vseh filmskih pravil. Zgodnje črno-bele sekvence spomnijo na nemi film in udarijo kot estetski potresni val, brez dvoma z namenom, da bi gledalca vrgle iz tira. Obayashi načrtno sprevrača konvencije igre, scenografije in filmske fotografije, s čimer publiki zastavi izziv, toda ne traja dolgo, da se privadiš. In kmalu se ti zdi, da so gledališke kulise in posnetki morja, projicirani na ozadje, edini možen način za upodabljanje neizrekljive misli: da je mladost sprejemljiva žrtev.”
– Deborah Young, The Hollywood Reporter

“Da bi kljubovali zločinu, orožju, imenovanemu vojna, pravičnost ni dovolj. Potrebujemo razumnost. Vzgib narediti, kar je prav. Svet, kjer lahko ljudje živijo varno, v miru in harmoniji s svojimi bližnjimi: to je pravičen svet. Ko začnejo politiki, podjetniki in religije razglašati svojo pravico do moči in oblasti, bodimo mi, umetniki in ustvarjalci, tisti, ki lahko ljudem pomagajo najti pravo pot do sreče na razumski način.”
– Nobuhiko Obayashi