SCHRAMM

Ko “morilec s šminko” Lothar Schramm umira v mlaki lastne krvi, se mu pred očmi odvrtijo razdrobljeni utrinki njegovega nesrečnega življenja. Kultni nemški režiser, trash pesnik, pankerski nadrealist in underground ikona Jörg Buttgereit (Nekromantik, Der Todesking) nas v svojem – doslej zadnjem posnetem – celovečercu pogrezne v morasti notranji svet blazneža. Vrhunec avtorjevega opusa in eden najbolj izvirnih prispevkov k podžanru filmov o serijskih morilcih je testament Buttgereitovi zmožnosti za empatično obravnavo abjektnega in odklonskega.

“Potem ko se je dodobra uveljavil kot ena najbolj idiosinkratičnih figur evropske horror scene s filmi Nekromantik (1987), Der Todesking (1990) in Nekromantik 2 (1991), se je režiser Jörg Buttgereit lotil tega značilno perverznega prispevka k podžanru del o serijskih morilcih. /…/ Tako kot prejšnji filmi je tudi Schramm obsesivna in resnobna študija neločljive vezi med smrtjo in spolnostjo, ki ponudi ekonomičen, a kompleksen vpogled v telesni in mentalni razkroj. Vse preveč podcenjen, je Schramm Buttgereitov najbolj izpiljen film, ki ne pripada le panteonu sodobnih del o serijskih morilcih, temveč tudi majhni nemški tradiciji, ki vključuje M Fritza Langa (1931) in Die Zärtlichkeit der Wölfe (1973) Ullija Lommela. /…/ Odklon od običajnega narativa kopičenja žrtev dopusti filmu, da se osredotoči na subjektiviteto svoje osrednje figure. /…/ To je eden redkih filmov o morilcih, ki ga v prvi vrsti zanimata odtujenost in bolečina njegove človeške pošasti. /…/ A pod površjem tega filma, prežetega z obupom in nihilizmom, utripa najbolj črno črn humor.”
– Neil Jackson, 100 European Horror Films

“Buttgereitov serijski morilec Lothar Schramm nima nič skupnega s psihopatoma iz Hanekejevih Smešnih iger (Funny Games, 1997); če je Schrammov naturalistični, fragmentirani filmski jezik mnogo bližje Angstu (1984) Georga Kargla (še eni mojstrovini iz podžanra serijskih morilcev), je Buttgereitova etika predvsem sorodna tisti, s katero svoje like obravnava Ulrich Seidl – v poskusu empatičnega razumevanja, brez sodbe. Buttgereitovi filmi so projekt proti morali mainstreama in v zagovor pluralnosti drugačnega. Kot simptomi kulturnega nelagodja in drastične konfrontacije najbolj temeljnih tabujev so bili in ostajajo tako škandalozni, da niso nikoli postali del množične kulture horror filma; marsikje so celo prepovedani ali povsem spregledani – kot bi ne obstajali in ne kot bi ne bili vredni pozornosti.”
– Maša Peče, Ekran

“Kinematografija akutnega nelagodja je lahko čudovita reč, če ste zreli za izziv. Sijajen primer tega je film Schramm Jörga Buttgereita. /…/ V žanru, polnem brezdušnih morilskih avtomatov in zalezovalcev maničnih pogledov, ki se utapljajo v vedrih krvi in drobovja, stoji Schramm sam zase. Noben pošten film o mračnih kotičkih eksistence vam ne bo serviral enostavnih odgovorov. Takšen je Schramm – in slava Buttgereitu ter kompaniji za vsako njegovo sekundo!”
– Heather Drain, Diabolique Magazine